Draga moja prvošolka
Trdno me držiš za roko in tvoje črne oči me proseče gledajo. Naj te ne spustim, naj grem s teboj, naj ostanem pri tebi. Čutim tvoj nemir, tvoj strah. Nekaj je v zraku, nekaj novega, neznanega, hkrati mamljivega in tesnobnega. Nekaj najlepšega, le da ti tega še ne veš. Priznam, le s težavo prepričujem solze, naj ostanejo skrite v globinah moje duše, kjer bom v samoti objokovala, da je tvoja brezskrbnost že minila. Nadenem si nasmeh. Pred teboj je prvi dan izmed mnogih. Začetek poti, ki te vodi k osamosvajanju, k osebi kakršna nekoč boš.
Moja mala deklica, v tem novem življenjskem obdobju, katerega prag danes prestopaš, ti želim, da čim dlje ohraniš svojo otroškost, samoroge, škrate in mavrice. Neguj svojo ustvarjalno dušo in jo hrani s svobodno domišljijo ter ne dovoli, da od nje ostane le kalup. Naj tvoj obraz, kar se da pogosto, krasi iskren nasmeh, ki nam vsem lepša dni. Upam, da boš v tem hrupnem svetu našla svoj glas ter ga uporabljala dovolj glasno, da boš slišana ter da ga boš kdaj posodila tudi drugim. Upam tudi, da boš ohranila svoj tenek čut do vseh živih bitij ter da boš še naprej zavzemala pokončno držo kadar ščitiš šibkejše. Predvsem pa upam, da boš ostala iskrena do sebe in drugih, prijazna in čuteča, širokosrčna ter spoštljiva. Na mladih svet stoji in jaz stavim na novo generacijo, da bo presegla vse kar smo mi naredili narobe in postavila temelje strpnejše ter odgovornejše družbe za vse nas.
Naj te še naprej osrečujejo malenkosti, ker se le tam skriva bistvo in naj te hvaležnost do vsakdanjih stvari še naprej navdihuje, bogati in zdravi. Hvaležnost je res lek za marsikatero bol, zapomni si to.
Jaz pa bom tu! Ob tebi, pri tebi in s teboj. Jaz ti bom povedala resnico, da svet ni samo lep, da niso vsi nasmehi iskreni in da je včasih težko razločiti med pravo poštenostjo in tisto narejeno. Jaz bom tista, ki ti bo morala kdaj dovoliti da padeš. A bom tukaj, ko boš klonila, da ti podam roko in ti pomagam vstati ter iti naprej. Jaz te bom poslušala, ko se boš sporekla s sošolkami, ko te bo razočarala prva simpatija, ko se boš pritoževala nad učiteljico. Jaz bom navijala na tekmah, ploskala na nastopih, kipela od veselja na predstavah. Jaz bom tu tudi kadar me ne boš hotela in tudi takrat, ko boš prepričana, da sem najbolj starokopitna mati na planetu in da te ne razumem. Ker bom razumela. Razumem te tudi danes, saj se še predobro spominjam, kaj sem sama čutila natanko 30 let nazaj, ko sem prvič sedla v šolsko klop.
Draga prvošolka, ozri se po vseh teh otroških obrazkih in zvedavih očeh, ki plaho kukajo iz maminega naročja. Med njimi so največji zakladi, ki jih boš v šoli našla. Mene moji trije spremljalo že tri desetletja, tri duše, ki bogatijo življenje. Tudi nate čakajo. Čakajo, da se spoznate, povežete in postanete prijatelji/ce. Čakajo, da tudi ob njihovi pomoči postaneš mlada dama, katere zametke že sedaj nakazuješ. Da postaneš Človek z veliko začetnico.
Jaz pa sem tu, pokam od ponosa, da si ti moja hčerka in te trdno držim za roko. Vedno!
Rada te imam,
Tvoja mami