Dnevnik sodobne gospodinje: lučke, lučke in Lučke

Ta zgodba se je sama pisala skoraj 2 meseca. Začela se je čisto spontano in končala drugače, kot sem sprva predvidevala …

Opomba: osebe iz prispevka so izvajale vse opisane aktivnosti ob upoštevanju PCT pogoja, kjer je (bil) le ta zahtevan.

V začetku oktobra se je moj vdani soprog počutil romantično. Da bi storil nekaj lepega za svojo družico, se je povezal s sosedom in skupaj sta skovala načrt, kako bosta presenetila svoji ženi. Kakopak sva jima s sosedo dodelili 10 točk za samo zamisel, medtem ko načrt izvedbe ni bil tako dobro ocenjen. A to je neka druga zgodba …

Po veliko smeha in začetne zadrege, smo se znašli na božanskem kosilu-večerji, kjer smo uživali ob izbrani hrani in kapljici rujnega. Smeha je bilo kot že dolgo ne in kar naenkrat je iz nič vzplamtela ideja, da bi bilo res senzacionalno, če bi v naši ulici vsi hkrati okrasili hiše pred božično-novoletnimi prazniki in skupaj prižgali lučke. Rečeno storjeno! Nastali so visokoleteči načrti podkrepljeni s smehom in dobri volji ni bilo videti konca. Moj dragi mož se je zagrebel za postavitev lučk in s sosedo sta začela nemudoma načrtovati. In ni ostalo le pri besedah! Idejo je začel udejanjati že naslednji dan, ko je pol dneva prebil na eni izmed znanih strani iz Kitajske, kjer si je ogledoval lučke.
V naslednjih dneh so povezave do lučk letele preko vibra, smsov, mailov in še kje. Ves prosti čas je posvetil iskanju lučk in kazanju teh meni in sosedoma. Vendar, svojo zavzetost je resnično pokazal, ko je, še vedno v prvi polovici oktobra, začel gledati božične filme, v kar je silil tudi mene. Tam je iskal navdih za okrasitev hiše in vso pozornost iz dramatično-romantične vsebine preusmeril na zunanjo razsvetljavo. Lučke gor in dol in lučke levo in desno, lučke tukaj in tam in od njega so bile še same lučke. Končno je opravil jagodni izbor teh prazničnih zunanjih svetil, se za piko na i posvetoval še s sosedo, ter oddal naročilo.

Priznati moram, da sta imela moj gospod in soseda kar veliko dela z otepanjem nezaupljivih komentarjev. Vsi smo ju namreč zbadali, da naročenega ne bosta dobila pravočasno. Skeptiki smo tako dali poleno na ogenj in v mojem možu prižgali plamen, ki ni bil še v vseh letih, kar ga poznam, nikoli tako močan.
Sledil je svojim pošiljkam in zaupal kitajskim kolegom, da mu bodo pravočasno poslali ves « blink blink«. Imam ga na sumu, da je skrivoma molil k vsem bogovom luči in s pomočjo sugestije nadnaravno vplival tudi na našo pošto, da bo spravila njegove pakete do začetka decembra v naše lepo, malo vaško mesto.

»Božični čudež« smo se strinjali vsi po vrsti, ko so lučke prispele na oba naslova, ravno pravi čas in niti dneva prej. Sosed je, kakšen teden pred predvidenim prižigom, obvestil še druge prebivalce naše male slepe ulice, da bomo dvoji izvedli prižig lučk in jih prijazno pozval, da se nam pridružijo. Čeprav so drugi imeli, glede na nas pobudnike, zelo malo časa za pripravo na slavnostno okrasitev, so se predlogu z navdušenjem odzvali. In napočil je težko pričakovani prvi petek v decembru, v naši ulici znan kot »prižig lučk«. Organizatorji dogodka smo seveda svoje poslanstvo vzeli smrtno resno, zato je moral sosed na predvečer samega prižiga, v dežju in z reflektorjem, izvesti ženin načrt okrasitve, moj mož si je vzel dopust na sam D dan.

In, ko se je tisti petek nad naš lep štajerski kraj spustil prvi mrak, smo prebivalci ulice, ki nosi nič kaj štajersko ime, prišli iz zavetja toplih domov na hladno, sivo cesto. Dalo se je slišati smeh in čutiti pričakovanje, otroško veselje je grelo tudi tiste, ki jih vselej rado zebe. Počakali smo temo in prižgali lučke. Kako se že reče… tresla se je gora, rodila se je miš? No, tako je bilo pri naši hiši. Mož je s petelinjim ponosom prižgal dve različni vrsti lučk, ki so pripotovale čez pol sveta. Sicer lepe, a glede na priprave in vso govoričenje, sem pričakovala, da jih bo toliko, da se bo temperatura zraka okrog naše hiše občutno dvignila, in da se bo noč spremenila v dan, ko bo vklopil svojo praznično umetnino. Noč je ostala kar noč in še vedno je noro zeblo. A prijazno zbadanje moža je moralo počakati, saj je sosed, ki je za ulični praznik izvedel med zadnjimi, na svojem dvorišču ustvaril pravo malo božično pravljico…

In ko smo tako prižigali lučke, hiša za hišo, ter z navdušenjem pričakovali, kaj nas čaka na naslednjem dvorišču, sem opazovala lučke v naših očeh. Najprej tiste v otroških. In prešinila me je misel, da so le otroci tako neobremenjeni s težo življenja, da so se lahko njihove iskrive oči spremenile v kresničke. In potem sem pogledala odrasle. Tudi tam so plavale lučke. Vsi smo z otroškim entuziazmom, kot ga že dolgo nisem čutila, občudovali božične postavitve in praznično vzdušje se je širilo med nami. Lahko si ga čutil, videl in tudi vonjal. In po dolgem času niso bili nalezljivi samo prehladi in viroze, ampak tudi smeh, veselje, dobra volja in nenazadnje tudi božični duh. Opazili smo namreč soseda, ki je hitel nameščati lučke po tem, ko smo ga okužili s toplino bližajočih se praznikov. In na samem koncu se mi je zdelo, da smo prižgali tudi Lučke v naših srcih. Jaz vem, da sem jih. Pred tem mi je bil ta božični duh malo odveč in narejen in ameriški in vsesplošno brez vezen, sama drama in materializem in izmišljen Božiček, ki vnaša nemir v srca otrok, trenutno veselje ob kupih plastike na eni strani in neizmerno žalost za tiste, ki jih pod smrečico ne pričaka nič na drugi strani …
A se je po tem dnevu nekaj spremenilo. Kdaj, če ne sedaj, ko živimo v teh čudnih časih, potrebujemo malo čarobnega vzdušja in prazničnega odmika od realnosti. Lučke v naših srcih naj poskrbijo, da bomo radost delili tudi z drugimi, pomagali, po svojih močeh, kjer se pomagati da in vzgajali sebe in svoje otroke za boljši jutri.

Želim vam, da tudi vi prižgete te Lučke v svojih srcih in jih napolnite s toplino ter optimizmom, ne samo za praznični čas, temveč za vedno. Želim vam tudi, da se naučite na življenje gledati iz pozitivne strani, s hvaležnostjo do tistega, kar in kogar imate in ne izhajate iz razočaranja, česa vse nimate. Želim vam še, da v prazničnem času, kjer so žal v ospredju materialne dobrine, posežete po Darilih, za katere ne potrebujete odpreti denarnice. Svojim dragim podarite sebe in svoj čas, največ kar lahko komu date. Nasmehnite se Sočloveku, ki vam stopi na pot, namenite mu prijazno besedo. Bodite sočutni in spoštljivi do vseh živih bitij. Le tako boste pomagali zavrteti kolesje sveta proti prijaznejšemu jutri.