Se resnično veselite praznikov?

Zopet je tu. December namreč. Če nas na to ne opozori sneg, pa vsekakor ne moremo spregledati tega dejstva, saj nas z vseh koncev in krajev bombardirajo s prazničnim oglaševanjem. Grem v trgovino po mleko in kruh, iz zvočnikov pa že lep čas donijo božične zimzelene popevke. Po mestih se prižigajo lučke, postavljajo se praznična drevesa, odpirajo se drsališča … Ko se sprehajam skozi mesto, me pozdravi vonj cimeta in klinčkov, ki se namakajo v kuhančku. Da o božični ponudbi v trgovinah sploh ne izgubljam besed. Zdi se mi, da kratke majice in sončna očala na trgovskih policah, zamenjajo možiclji v rdečem in božični okraski.

Vsi okrog mene se pogovarjajo le še o tem, kje bodo silvestrovali, katero mesto si bodo ogledali v predbožičnem času, kako globoko bo delodajalec segel v žep za božičnico in v kako imenitni restavraciji bodo imeli službeni zaključek. Ženske že tedne razmišljajo o praznični pojedini in zbirajo recepte za najboljšo potico. V kulinaričnih skupinah na socialnih omrežjih poteka pravi boj za najlepše piškote, najmehkejše medenjake, najbogatejšo potico … ‘Bodo moje linške očke prejele več všečkov, kot sosedina pita?’

In potem se prične zares. Prva adventna nedelja. Adventni venček mora biti na mizi. Ni važno, če veš zakaj ali ne, tako pač je. Vsekakor se spodobi, da ga narediš doma. Da je lepši, kot tisti iz cvetličarne. Ne, povsem preprost ni več dovolj dober. To, da potem pozabiš prižgati prvo svečko na njem, ni pomembno. Važno, da imaš adventni venček, za katerega si porabil dva dni planiranja in načrtovanja, če imaš otroke, ki so ti pomagali, pa dvakrat preveč časa za izdelavo.

Takoj v začetku je tu že prvi dobri mož – Miklavž. Sam po sebi je Miklavž super, ampak njegovo spremstvo mi ni niti malo všeč. Že od majhnega me je groza raznih mask, zato se bojim tudi parkljev. In ko drugi starši peljejo svoje otroke na miklavževanje, se jaz domislim sto in enega izgovora, da mi ni treba. Seveda ne priznam na glas, da je pri nas mama tista boječka, zaradi katere ostanemo doma.

Veseli december se nadaljuje z raznovrstnim dogajanjem na najrazličnejših področjih in prizoriščih. Seveda je velika večina teh dogodkov ‘dobrodelnih’. Z vseh strani nam vzbujajo slabo vest, če si privoščimo kaj zase, saj je nekje nekdo, ki si tega ne more privoščiti in smo najslabši ljudje, če ne kupimo nabiralca prahu zato, da bo še nekdo na svetu srečnejši. No, o mojem pogledu na dobrodelnost, si lahko nekaj preberete v nekem drugem prispevku.

Potem so tu še dogodki, na katerih ‘moraš’ biti, čeprav bi včasih dala levo ledvico, da bi lahko raje doma poležavala.

Razni službeni zaključki. Kdo si želi še po službi gledati frise, ki jih že itak gleda vsak dan osem ur? No, nekatere že, vseh pa zagotovo ne. Naslednji teden pa v službi itak ne bo drugega, kot obrekovanje o količini popitega alkohola, kratkosti ženskih oblek in morebitni aferici kakšnega skritega parčka med sodelavci.

Dogodki v šolah in vrtcih. Po možnosti moraš kupiti otrokov izdelek, za katerega itak ne veš, kaj sploh je in nikakor ne paše k letošnji božični okrasitvi vašega doma, a otrok ga je izdelal z ljubeznijo in ti mu nikakor ne moreš zlomiti srca. Potem pa še razni pohodi, okraševanja, rajanja in drugi dogodki na prostem. Že sebe ne znam toplo obleči, da ne bi zgledala kot medved, kaj šele otrok, ki bodo ob vseh štramplih, puloverjih, bundah, rokavicah, kapah in šalih okrogli kot krogla, direkt za na jelko. Premikanje s takšno kroglo ob sebi pa je že zgodba zase. O morebitnem klicu narave, sredi mestnega trga, pa niti razmišljati nočem.

Nato pa prižgemo še zadnjo svečko na adventnem venčku. Do sedaj smo najbrž napekli piškotov in potic za celo nogometno ekipo, jedilnik za božični večerjo visi na hladilniku, metle, krpe in sesalec pa delajo s polnimi obrati. Ni mi jasno, zakaj se mora ravno za praznike doma vse svetiti. Če se boljše počutite v čistem okolju, potem ga čistite celo leto. Pa saj ne pride sanitarna inšpekcija na obisk. Aja, še huje – teta, ki jo vidite le za praznike. In zakaj vam njeno mnenje toliko pomeni? Mora biti za obisk gostov naše stanovanje prijetnejše, kot za naše domače? Je za doma(če) vse dobro? Zakaj pravzaprav gremo na obisk ravno čez praznike, celo leto pa ne? Smo mar v decembru bolj lačni, kot čez leto, da so v tem času mize bolj obložene? Januarja pa nas bo bolela glava, ker zadrga na hlačah ne bo šla več gor, ker nas bo pekla zgaga in, ker nam bo šlo na jok ob pogledu na bančni račun. Važno, da kupujemo nesmiselna darila ljudem, ki nam pravzaprav nič ne pomenijo. Le zato, ker se tako spodobi, ker je takšen običaj.

Če imate majhne otroke ali hišne ljubljenčke, se postavljanja božičnega drevesa in jaslic najbrž veselite tako zelo, kot kolonoskopije. No, dobro, morda malo pretiravam, ampak priznajte, da vam zastane srce, ko šiba otrok proti božičnemu drevesu in želi povleči čokoladico z njega, ob tem pa že vidite, kako bo nase prevrnil celotno okrasje, z Jezuščkom v jaslicah vred. Takšni dnevi so vse prej, kot sproščeni.

Nato pa še ‘grande finale’ – silvestrovanje. Ker imam majhne otroke, imam super izgovor, da spim že ob devetih zvečer. Nobena penina ali ognjemet, sploh pa ne praznični televizijski program, me ne prepričajo v radost ostajanja pokonci čez polnoč. A tudi če mi uspe prespati to veselo odštevanje, se naslednjih 10 dni ne morem izogniti voščilom. Vsak, ki ga želim ali ne želim objeti, mi rine roko, me objema in po možnosti še poljublja in mi izreka želje, ki si jih v resnici sploh ne želim. ‘Da bi se to leto končno poročila’ ali ‘v novem letu pa naj prvorojenka postane sestrica’ … so bile aktualne želje pred leti.

In potem se počasi vsa ta norija poleže. Življenje se vrne v ustaljene tirnice. Vsi malo okroglejši, s tanjšimi denarnicami, polni vtisov od prazničnih dni se vrnemo k rutini vsakdanjega življenja, ki je sploh nisem želela prekiniti. Le čas je takšen, da se temu enostavno ne moreš izogniti.

Morda sem edina, ki se praznikov ne veseli. Ali pa sem (skoraj) edina, ki to upa povedati naglas. Saj je vseeno.