Dominikanska republika, prvič
Avtocesta. Benetke, letalo, Pariz, letalo, Santo Domingo. Po lokalnem času osma zvečer, zaradi ene neprespane noči (pakiranje v zadnjem trenutku), časovne razlike in dolge poti pa že komaj gledam. Vroč, vlažen zrak, ropotanje kovčkov, množica ljudi. Po dveh minutah vožnje s precej “zdelanim” avtobusom že spim. Večkrat odprem oči, vendar bi rabila zobotrebce, da bi jih lahko držala odprte več kot nekaj sekund.
Po dobrih dveh urah hotel. Več kot prijazen sprejem, vendar se mi zdi, da spim kar stoje in komaj slišim, kaj mi govorijo. Mislim, da smo naredili nekaj krogov po hotelskem kompleksu, preden smo našli sobe. Ne, ker bi bile kje skrite, vendar nikakor nismo uspeli razvozlati smerokazov (seveda so bili naslednji dan popolnoma jasni, človek se enostavno mora naspati).
Jutro. Zbudim se ob petih zjutraj kot nova. Odprem balkonska vrata in globoko vdihnem.
Božansko! Odločim se za zgodnji sprehod in skorajda odplešem proti plaži (moj notranji kompas in sistem za orientacijo ponovno normalno delujeta). Mivka, sončni vzhod, toplo morje. Lahko bi rekla, da sem brez besed, ampak bi potem morala zaključiti tole tipkanje. Na kratko, okolje me je prisililo, da se popolnoma umirim, odklopim Slovenijo, stranke, planerček, telefon, mail in ostalo elektronsko nesnago.
Po nekaj dnevih popolnega brezdelja med plažo, igriščem za odbojko, sobo in jedilnico se odpravimo proti najbližjemu mestu. Peš, po plaži. Izbrali smo seveda super neprimerno zgodnje popoldne, pesek je vroč, sončni žarki, ki me tipajo po obrazu, ramenih, hrbtu in povsod drugje, bi si lahko vzeli kakšno pavzo. Na srečo “po plaži” pomeni ob morju, v katerem se lahko začasno ohladim. Občutki so praktično neopisljivi. Glede na to, da je tole potovanje prišlo precej nenačrtovano in da nikoli nisem zares pomislila, da bom kdaj na tisti (ok, podobni) plaži, ki mi je leta krasila steno sobe…se pravzaprav niti ne zavedam dobro, kje sem, kaj se dogaja.
Hiške! Aha, po dobri uri hoje smo v mestu, gremo na cesto. Asfalt je vrel, dobro, da se lahko obujem. Kolegica pogumno nadaljuje bosa. Priznam, nisem navajena takega okolja, mešani občutki. Zmoti me vonj “prekuhanih” smeti ob cesti, navduši me smeh domačinov, sprašujem se, kako funkcionira lokalček z dvema mizama in kako naslednjih deset takih takoj zraven, vmes pa trgovinice z oblačili, sadjem in zelenjavo. Prvi pravi kulturni šok – ogromen kos surovega mesa, ki visi na soncu. Obrnem se stran in zadržujem čustva. Na srečo malo naprej zagledam gručo otrok, starih verjetno med 6 in 14 let. Oblečeni so v simpatične šolske uniforme, glasno klepetajo, se smejijo. Njihove torbe so vsekakor manjše in veliko lažje od tistih, ki jih prenašajo osnovnošolci v Sloveniji.
Naredimo še en krog in se vrnemo proti plaži. Ustavimo se pri zadnjem lokalčku in spijemo vsak svoj naraven sok chinole (mislim, da je to v slovenščini pasijonka). Kisla zadeva, dokler ne streseš v kozarec vsaj ene vrečke sladkorja, je pa bolj osvežilna, kot bi si sploh lahko želela. Fantastičen mini izletek, vendar odprtih na stotine vprašanj. Se vrnem kmalu.
ilinita