Ko zboli ONA
Ko zboli ONA je, pa naj bo še tako klišejsko, popolnoma drugače, kot ko zboli ON. Saj ne, da se on herojsko cel teden otepa nalepke ”zbolel sem”, da ne bi slučajno kdo mislil, da je res podlegel tudi on, ampak, ko si končno prizna, da ga je ujela bolezen, sledi strogo mirovanje, počitek, krepčilne juhice, ki jih skuha seveda ona in še in še … Ko pa zboli ona, ali v tem primeru jaz … no v tem primeru je situacija povsem obratna …
Že v sredo, sem začutila, da nisem čisto prava, a kaj moremo, malo sem utrujena, saj se res cele dneve ženem naokoli. Pa sem šla malo bolj zgodaj spat (beri ob 10.30) in se v četrtek zbudila v povsem novi preobleki. In seveda sem, kot se spodobi, v četrtek od sebe dala 200% namesto običajnih 100%. Saj se vendar počutim bolje! A že proti večeru …. no petek potrdil moje sume, da se nekaj ”kuha”. Slabotna, brez volje, pa še nekaj me je v mišici bolelo … huuuuh, gotovo sem malo pretiravala, si rečem … V soboto, sem se komaj vlekla naokoli, a kaj hočem. Skrb za družino, kuhanje, uganjanje norčij z nečakinjo na počitnicah. Nekdo pač mora, kajne?! V nedeljo, sem se komaj skobacala iz postelje. Resno. Vstajanje mi je vzelo celih 10 minut, da ne govorim o tem, kakšna muka je bila obuvanje nogavic. Mož me je le previdno vprašal, če sem v redu in, če bi lahko danes kosilo skuhala malo prej, ker, da se mu nato mudi.
”Saj veš, grem do mojih. Si pozabila?”
In je šla tudi nedelja nič kaj nedeljsko in nedelavno mimo. In v ponedeljek … ohhhh, joj, premikanje naokoli je bila zelo boleča izkušnja. Stisnjenih zob, globokih vdihov in z nekaj solzami v očeh sem se lotila dneva. Pospravila po hiši, obesila perilo, skuhala, posadila nekaj trobentic v korita pred hišo, peljala očeta po opravkih, v trgovino, kuhat večerjo, skrbeti za zdravila in potrebe mojih dragih … In odšla spat v upanju, da:”jutri bo pa bolje”, saj sem se najbrž le kaj poškodovala … Še z kremo za sproščanje mišic sem se spomnila namazati!
In je prišel torek in s seboj prinesel še slabše počutje. Tresavico, slabost, glavobol, apetit na nuli, bolečine v kosteh kjer jih prej ni bilo … In, ker kot ženska, gospodinja in oseba, ki v našem gospodinjstvu skrbi za vse, seveda ne smem odpovedati, se le odvlečem iz postelje. Uredim zdravila in vse kar starši potrebujejo, zajtrk, čeprav se mi je že pri pripravi obračalo v želodcu … In se zavlečem nazaj v posteljo v upanju, da glavobol mine in da bom preostanek dneva lahko postorila vse, kar sem si za ta dan zadala.
No, malo kasneje, ob 8h zjutraj se ugotovila, da enostavno ne bo šlo. Da me je res nekaj dotolklo. Če se jaz ne znam ustaviti, me bo pa telo. Če že ne ustavilo, pa vsaj upočasnilo. Priznam, danes sem po več kot dveh letih popolnoma odpovedala. Kapitulirala. Bolezen in slabo počutje, ”za en drek”, če smem, me je popolnoma ustavilo. Ampak, dolžnosti še vedno kličejo. Poskrbeti je treba za tiste in tisto za katere moraš. To je moje delo in moja skrb.
Saj počivam. In upam, da jutri bo res bolje. Ampak … Drobne gospodinjske obveznosti, poznane vsem ženskam, se ne opravijo same. Tudi kosilo je treba skuhati pa ali mi paše ali ne. In tako sem se nekako prebila skozi dopoldne in po kosilu omahnila na kavč. Spala sem 3 ure. V kosu. Pojma nimam kdaj je mož prišel iz službe. Baje je kot nor lajal sosedov pes. Nič ne vem. Spala sem kot ubita. Je rekel, da se niti premaknila nisem, ko je ropotal in iskal po skrinji tisto kranjsko klobaso za zraven pasulja, ki sem mu ga pripravila. Ko sem ga prosila, če mi ožame limono, ker sama res ne morem; nimam moči se je pa že resno malo ustrašil in spoznal, da sem očitno res zbolela.
In veste kaj mi je rekel? ”Veš kako vem, da si čisto na robu? Da si res že tako bolna, da je to že skrajnost? Ko si tiho, ne opaziš katastrofe v kuhinji, ko le sediš kot kup nesreče. Takrat vem, da je s teboj hudo, ampak vem pa tudi, da boš, ženska in oseba kakršna si v sebi našla še zadnji atom moči in storila vse, da bo nam ostalim udobno in poskrbljeno za nas. In hvala ti za to, ampak ali ne bi raje enkrat za spremembo pogledala nase? Daj počivaj, ne počni ničesar. Pozdravi se. Poglej kako je to meni uspelo zadnjič. Samo počivati moraš.”
In ga nejeverno pogledam izpod obrvi in poskusim srečo, saj sem ravno malo prej razmišljala, da bi mi sedaj po celem dnevu res že morda uspelo kaj spraviti v usta in to celo pogoltniti:”Veš, mi je malo prežganke zapasala, bi mi jo naredil? Saj ti bom povedala kako.” In tu se moj optimizem konča, njegovo predavanje o tem, kako ne smem nič delati in le počivati par dni, pa tudi.
In tako, ko na štedilniku počasi vre tista nesrečna prežganka, za katero še vem ne ali jo bom uspela spraviti po grlu navzdol ali ne, pišem te vrstice. Nekaj pač moram početi. Ne morem cel dan ležati, a kako? Vmes sem že obesila perilo, pomila posodo in seveda poskrbela za vse kar starša potrebujete in sem z eno nogo že v pripravi večerje za starša … Ko pa bo mož prišel nazaj v hišo in bom jaz na varnem pod toplo odejo kukala iz kavča, mu bom pa povedala, da mi je nek zelo moder mož, ki ga ljubim bolj kot samo sebe dejal, da naj dam sebe na prvo mesto in počivam, zato – večerja postrezi si sam ali pač ne. Vseeno mi je. Počivam. 🙂
Ja, verjeli ali ne, pride dan, ko je tudi ONA ne zmore nič več in je tudi uradno na čisto pravi bolniški …
