Stalni naslov – nimajo ga vsi

»Sanjica, preberi, prosim,« nasproti mene se usede prijateljica. Preko mize položi stiskan papir. Zazvoni ji telefon, ki ga nemudoma vzame iz žepa. Prednjo postavim vodo in kavo. Ona se usede.

»Ja, a se lahko mogoče dobiva danes popoldan, če je pralni stroj v stanju kot trdite, ga nemudoma odpeljem,« gledala je mimo mene, prijateljica Tina. Hote ni mogla prestreči mojih vprašujočih oči. V roke vzamem papir, ki ga je položila predme. Bom potrpežljivo počakala na svoje odgovore. Brala sem in hkrati poslušala pogovor.

Zaposlena, samska ženska, ampak s tremi živalcami, išče nov dom. Prosim, samo resne ponudbe!

Sledil je podpis s kontaktno telefonsko številko.

»Tina? Kaj zdaj to točno pomeni? Kaj se je zgodila preko vikenda?« List mi je padel iz rok in se ustavil na sredini mize. Zagledala sem se v njen mobilnik. A ni še v petek imela črnega? V žep je potisnila belega.

»Odselila sem se. Že dalj časa nama ni šlo. Mislila sem, da imava pač običajna nesoglasja, ki so navadno med parom. Pa mi je v soboto rekel, da bo poklical policijo, če mu nemudoma ne vrnem ključev. Nisem imela izbire.» Njen pogled je bil jasen, trden in odločen. Popolno nasprotje mene. Meni pa so se lica v trenutku omehčala in oči napolnile s solzami. Nad svojimi občutki nisem imela moči.

»Ampak, zakaj? Kar tako iz ljubega miru? Pa skupaj sta živela… tri leta?« nisem se vdala trenutni realnosti.

»Veš, Sanja, Zadnje mesece sva živela eden mimo drugega. Jaz po cele dneve v službi. Domov sem hodila spat, kuhat kosilo in prat perilo.« Za trenutek je nastala tišina. Razmišljala je. Odločila se je nadaljevati.

»Si že slišala, kje imajo moški varuško? V bifeju, tam je vedno obdan s prijaznimi, neutrujenimi obrazi. Rekel je, da sovraži moji mački. Pes pa, da samo laja nanj. Oni so vedno tam, mene pa skoraj nikoli …« Spet trenutek tišine. Zdaj ni več gledala mimo mene. Iskala sem kanček žalosti, ki bi odseval iz njenega obraza. Pa je bila trdna njena maska. Kot kamen.

»Hitro si moram najti nov dom. Tu, kjer sem zdaj, ne morem prijaviti stalnega naslova. Problem je najti stanovanje, ker imam živalce. Bojijo se, da bosta muci uničili sedežno ali pa kakšen drug kos pohištva. Pes pa rabi ograjo. ON pa zahteva, da se odjavim iz njegovega naslova, takoj oz. dal mi je en teden, da si uredim dokumente,« obe sva se zagledali v svoje roke in se sključili na svojih stolih.

»Bom poskušala najti kaj primernega. Poleg oglasa, še imaš kakšno idejo, kako in kje iskati stalni naslov? Dobro, greva v akcijo. Imava natanko sedem dni!« Tina je odkimala, jaz pa sem se zbrala in optimistično povzdignila glas. To je razumela, da mi mora dati mir, da bom drsala po telefonu in brskala po spletu. Na dušek je spila vodo iz zelenega kozarca, kavo je pustila nedotaknjeno in šla, z oglasom v roki.

»Ampak, kaj pa, če ne bova našli stanovanja, hiške, vikenda …v sedmih dneh …« sem se že prizemljila in pričela stvarno razmišljati. Tina me ni slišala. Za njo so se že zaprla vrata.

Čez štiri dni.

»Sanja, tip mi je želel oddati stanovanje, ki nima možnosti ogrevanja vode. Pralni stroj sicer je v kopalnici, a nima priklopa vode! Saj nisem zahtevna, ampak, kuhinjska niša, kopalnica s toplo vodo in postelja je pa menda ja osnovna oprema, če nekdo oddaja stanovanje. Povej, sem preveč izbirčna?« Odkimala sem ji. Spet sva sedeli za mizo. Brez kave. Bili sva pod adrenalinom iztekajočega roka.

»Če nama ne uspe najti stanovanja, kamor bi se lahko prijavila čez tri dni, obstaja še ena možnost,« sem spregovorila po krajši tišini, ki je nastala.  Zanimanje ji je naraslo, saj se je na stolu vzravnala. Obe sva v tišini ugotovili, da nama ne kaže ravno najbolje. Našli sva sicer dve primerni stanovanji, a na žalost nisva bili edini kandidatki. Vedeli sva, da bojo pri obeh raje vzeli nekoga brez živali. Pretehtati sva morali še druge možnosti.

»Veš, nisi edina, ki imaš težave z iskanjem stalnega naslova. Brezdomci in zaporniki …« govorila sem tiho. Ravnokar sem jo izenačila z brezdomci! Samsko, zdravo in redno zaposleno osebo, ki jo je aroganten tip čez noč vrgel iz stanovanja! Zdaj pa ji ta isti tip spušča klice pod skrito številko …

»Sanja?« Tinin glas me spodbudi, da spregovorim.

»Zakonsko prebivališče,« ker me ni razumela, sem nadaljevala: »Dejstvo je, da nekateri brezdomci, žrtve nasilja, zaporniki in ti, trenutno nimate možnosti si prijaviti stalnega prebivališča. Prebivate pa na naslovih, kjer vas lastniki nepremičnin niti začasno ne želijo prijaviti. Da zadevo skrajšam, kot sem jaz razbrala iz zakona, si lahko urediš zakonsko prebivališče v občini, kjer dejansko prebivaš in sicer na naslovu organizacije oz. centra za socialno delo. In tako rešiš svojo težavo, vsaj začasno.

»Oh, Sanja, kako se je to lahko zgodilo meni! Ko bi vsaj še imela starša.« Maska je padla pod težo dogodkov.

A imeli sva rešitev. Pravzaprav dve rešitvi. Dve stanovanji, ki sta bili pripravljeni Tino sprejeti z njenimi živalcami ali pa zakonsko prebivališče. Sedaj sva bili prisiljeni čakati na odločitev lastnikov.

Okrog naju, po deželi, kjer živiva, je kar nekaj praznih hiš, vikendov. V centru občine, v blokih pa po dva stanovanja, ki jih lastniki raje prepuščajo najemu plesni, pajkov in drugih živalic. Ne razumem, zakaj se nepremičnine pustijo propadanju, kajti Tina ni edina. Tina kljub redni zaposlitvi nima osebnega dohodka, ki bi ji omogočal pri banki kredit za nakup lastniške nepremičnine. In moja Tina ni edina, ki je ostala brez stalnega naslova.