Zakon privlačnosti in naša prepričanja

Zakon privlačnosti je morda sprva težko razumeti. Eno so naše misli in eno je to kar mi govorimo. Eno je zavedni um, ki je dostikrat pretentan od ega in eno je nezavedni um, ki je čista resnica. Dokler nimamo popolnoma usklajenih misli s tem kar govorimo, deluje zakon privlačnosti zelo počasi. Ko pa mi iz srca čutimo to, kar govorimo in mislimo, šele nato pospešimo kreiranje naše realnosti. Do tega pride posameznik sam s poslušanjem sebe, kajti univerzalnega recepta ni. So le dejstva, ki jih vzamemo za resnico, če le zmoremo opazovati dogajanje v našem življenju. Včasih je potrebno tudi čas zavrteti malce nazaj, kajti pretekli dogodki so tisti, ki nam sporočajo, kolikšna je naša moč vizualizacije in manifestiranja naših želja, ki postanejo naša realnost z delom na sebi, v kolikor človek ni sam po sebi na frekvenci, ki to omogoča. Pogosto se zgodi, da nam je povsem jasno, kaj od življenja želimo. Dogaja se tudi to, da to ve že naša okolica in nam skuša pomagati na vse načine, le mi smo zaviti v prepričanja, ki nam ne koristijo več in nas s vso silo želijo zadržati nazaj, da ne bi spremenili česa in napredovali. Koliko omejitev lahko ima človek, ko posluša druge, namesto sebe? Kako se lahko človek podcenjuje, če posluša druge, namesto sebe? Kako nizko samozavest lahko ima človek, ko posluša druge namesto sebe?

Ko rečemo: “Prelepo, da bi bilo res”

Zakon privlačnosti deluje tudi, ko rečemo: Prelepo, da bi lahko bilo res. S to trditvijo sporočamo vesolju, da si ne zaslužimo lepo in hkrati, da za to lepo tudi nismo hvaležni. Imamo možnost, da manifestacija ne skroji naše usode v neljubo smer, kajti imamo možnost misliti sledeče: Ni prelepo da bi bilo res, ker si vse lepo zaslužim. Koliko pa mi mislimo, da si zaslužimo in koliko vredni mislimo, da smo, pa je drugo vprašanje in pogosto podzavestni vzorec, ki se ga ne zavedamo. Nastajal pa je zaradi manipulacije z ljudmi in z njihovo močjo, iz roda v rod ter zapustil zelo močne in globoke korenine. Skratka, ko se človek odloči za spremembo in za nove poti, težko prenese sanje v realnost, če ta vzorec ostaja kot informacija v celicah telesa. Ko človek govori, da je prelepo, da bi lahko bilo res, se nekaj spremeni, ker energija se v vsakem primeru giba. Razlika je le ta, da če smo optimisti in verjamemo v sanje, se giblje v pozitivno smer, če pa ne, pa v negativno smer. Imamo namreč dva pola in vedno je možnost, da se usoda spelje v skladu z našimi mislimi. Za pozitivne misli potrebujemo pozitivno energijo, ki jo črpamo iz srca, ko je le to očiščeno stresov, skrbi, krivic, zamer… Kadar te reči rešujemo iz srca in z zaupanjem ter z občutkom radosti, je lahko vsakdan v našem paradoksnem svetu veliko lepši. Za to pa potrebujemo biti v sebi, do česar pot ni ravno lahka in vsak posameznik mora najti to pot sam.

Vzorci in prepričanja

Otrok ima v zavednem ali v nezavednem, vedno v spominu delovanje starša in te vzorce ima v sebi. Takoj, ko govorimo o vzorcih, že smo pri zakonu privlačnosti, saj enaki vzorci vedno privlačijo enake vzorce. Proces se ponovi in vzorci iz preteklosti se refleksirajo v sedanjost. V kolikor pa razumemo, da je čas le iluzija, nam je ta proces še enostavneje razumeti. Vzorci, ki jih podedujemo ali kopiramo, so tesno povezani s prepričanji in občutki ter posledično s strahovi. Le-ti znajo biti zelo moteči pri manifestiranju svojih želja. Glede na »težko razumljive« čase, ki jih živimo, imamo le eno dobro stvar, in sicer to, da je evolucija šla tako daleč naprej, da se le-ti dajo izločiti z alternativnimi metodami, ki spreminjajo življenja ljudi. Ni res, da se osebnostne lastnosti, prepričanja in strahovi ne dajo preobraziti. Metamorfni procesi potekajo v naravi in ravno tako tudi v človeku. Vse se da, če imamo pravo motivacijo in v kolikor vemo, da nam bo sprememba prinesla nekaj za našo prihodnost.

Kot kvalificirana refleksoterapevtka, sem šla ob pridobivanju sorodnih znanj, čez mnogo slik sebe, ki so bile odraz nekoč zlagane sebe, čez mnogo vpogledov v sebe in čez mnogo resnic. Ravno tako sem šla tudi čez mnogo vpogledov v ljudi, katerih pravzaprav nisem želela videti, dokler nisem končno uvidela, da ljudi spremeniti ne gre. Resnica je ta, da dokler jih mi ne sprejmemo takšne kot so, škodujemo le sami sebi. Skratka, vsa izkustva mi potrjujejo, da je vse kar se dogaja v našem življenju, percepcija našega uma. Za 30 % zapisane poti lahko imamo jasne uvide in le-ti so v naših mislih ravno zato, da dogodke privlačimo, ker so nam namenjeni, da skozi lekcije napredujemo na osebnostnem nivoju. Prav tako smo za to pot odgovorni sami, kajti mi smo se pred prihodom v to življenje odločili za njo. Za 70% spreminjajoče sproti se poti, smo prav tako odgovorni sami, saj je odvisna le od tega, kakšne so naše misli v danem trenutku. Te so precej odvisne od zdravja človeka, od psihofizičnega stanja človeka, od tega koliko blokad ima človek v energetskih centrih in v energetskih tokovih. Odvisno je tudi od tega, koliko zakoreninjena ima prepričanja, ki so pogosto le zmanipuliran um posameznika, kajti v osnovi smo samo mi in naša duša, ki ve veliko več, kot si sploh zmoremo predstavljati. Tudi za bolezni so lahko kriva prepričanja, ki jih je potrebno izkoreniniti, da pride zadeva do jedra. Tudi bolezni pridejo z razlogom, ki se ga mora ozavestiti, da lahko življenjska energija steče neovirano dalje. To je navadno naloga odraslega človeka, da ozavesti nekaj za sebe. Ali pa naloga starša, če je bolan otrok, da ozavesti smisel otrokove težave, ki je navadno lahko lekcija staršem. Otroci lahko imajo v planu za to življenje tudi »žrtvovati se«, in sicer samo zato, da postavijo starša na pot samega prebujanja. To prebujanje pa lahko ima tehtne razloge in tudi če ga človek še ne razume, ga slej ko prej bo razumel. Skratka, misli so močno odvisne od tega, na kateri stopnji zavesti je človek in kako gleda človek na »naključja«. Osebno sem prepričana, da jih ni. Iz knjige Secret, z naslovom Čarobnost, avtorice Rhonda Byrne, navajam citat William-a S. Burroughs (1914 – 1997), pisatelja in pesnika: »V čarobnem vesolju ni naključij in ni nezgod. Nič se ne zgodi, ne da bi to nekdo hotel.«

Čarobna paličica so naše misli

Prispevek želim zaključiti s samim pojmom občutka hvaležnosti, kot sem ga že omenila. Iz knjige Secret, z naslovom Čarobnost, avtorice Rhonda Byrne, navajam citat Thomas-a Leonard-a (1955 –2003), učitelja osebnostnega razvoja :«Ljudje, ki čakajo na čarobno paličico, ne vidijo, da so ONI čarobna paličica.« Resnično je tako. Ko se človek pritožuje, tudi če to počne le na podzavestni ravni, se mu želje oddaljujejo in se mu kmalu odvzame še to, kar človek ima. Ko pa je človek resnično hvaležen za to, kar ima, četudi se mu zdi malo ali nič, pa se počasi začnejo uresničevati želje. Do pristnega občutka hvaležnosti človek pride težko, če ga omejujejo razni vzorci in prepričanja, ki pogosto niso njegovi. Ko človek razvije empatijo, nima ravno lahke naloge v svojem v življenju. Lahko očisti negativna prepričanja, ampak lahko znova nase zrcali občutke drugih ljudi. Temu se izogne na ta način, da zaščititi svoje elektromagnetno polje, vsem bolj znan izraz avra. Le-to se človek lahko nauči preko metod, ki se jih poslužuje za lažje preživetje v tem temnem svetu. Tako imenovana avra je lahko šibka ali močna. Ko je šibka, je človek dovzeten za manipulacijo in tako težje manifestira svoje želje. Ko je močna, pa je tudi bolj svetla in kot je znano, svetloba vedno premaga temo. Tako rekoč pogum premaga strah. Hočemo ali nočemo, takšen je zakon. Lahko smo »čarobna paličica« za naše življenje, vendar ne brez pravega razumevanja lekcij v našem življenju. Življenje je ena velika skrivnost, in če je kaj prizaneseno nam, ki nas zanima filozofija, so nam prizanesene resnice, ki jih odkrivamo preko tehnik, ki jih izvajamo in vse lastne izkušnje so tiste, ki nam jih nihče ne more vzeti. Lahko govorijo za hrbtom, ker jim za svoje življenje zmanjka besed. Lahko nam skušajo škodovati, ker niso ozdravili lastnih travm. Lahko v nezavednem počnejo marsikaj, ampak naša moč je odvisna le od nas. Četudi smo za družbo uporniki, ki nas je težko razumeti, četudi se nam zdi mogoče, kar se drugim zdi nemogoče. Četudi vidimo kar drugi ne vidijo, vidimo resnico in to je največ, kar lahko človek zase naredi. To je namreč rast iz življenja v življenje in sama transformacija duše na višji nivo zavedanja. Že samo zaupanje v najmočnejšo silo v vesolju, ki ji pravimo Ljubezen, je pogoj, da razumemo, da pozitivne misli privlačijo pozitivne dogodke v življenje. Ta ljubezen je tudi bistvo v nas, ki nam jasno sporoča, zakaj je nujno priti v sebe, če želimo na svet pogledati s svetle plati.