Maroko za pokušino
Maroko (površina katerega je 446 550 km²) je obmorska država v severozahodni Afriki, ki na severu meji na Sredozemsko morje in Gibraltarsko ožino, na zahodu na Atlantski ocean, na vzhodu meji na Alžirijo, na jugozahodu pa na Zahodno Saharo. Šteje 34 000 000 prebivalcev, ki so večinoma berberskega rodu, vendar so v mestih in osrednjem delu že dokaj arabizirani – njihov uradni jezik je arabščina. Berberi so ohranili svoj jezik in kulturo le v gorskem svetu in na jugovzhodu. Po veroizpovedi so Maročani v 98% muslimani, nekaj pa je tudi katoličanov in judov. Glavno mesto je obmorski Rabat, sicer pa je največje mesto 94 km oddaljena Casablanca.
Mesto, ki se ga vsekakor splača obiskati, je živahen in pisan Marakeš, še posebej s svojim slovitim trgom Djemaa el Fna, kjer si je obvezno treba privoščiti njihov tradicionalni pomarančni sok na kateri izmed številnih stojnic. Če pa si želite počitka ob metinem čaju ali kavi, so za to kot nalašč primerne terase, ki nudijo razgled na trg in kjer si lahko s prijetne distance ogledate utrip mesta. Pod vami boste lahko opazovali Arabce s kačami in opicami, ženske, ki mimoidoče poslikavajo s kano, poulične glasbenike in plesalce, zvečer pa se odprejo stojnice s hrano, na katere vas glasno vabijo in vam jo skušajo prodati po najbolj ugodni ceni. Med sprehodom po medini (staro mesto jedro) si lahko poleg nakupovanja in tipičnega barantanja, ki seveda sodi zraven, ogledate nekaj zanimivosti, na primer Marakeški muzej, palačo El badi ter kraljevo palačo.
Za doživetje pravega skoka v preteklost pa priporočam obisk medine v Fesu, kjer se zdi, da se je čas ustavil v srednjem veku. Medina je pravi labirint, tako da ti vzame kar nekaj časa in potrpežljivosti, da si jo ogledaš po dolgem in počez; na vsakem koraku teh ozkih ulic se gnetejo ljudje, ponekod ti pot prekrižajo oslovske vprege ali celo stari motorji, na katerih se včasih tre kar petčlanska družina, v glavnem pa je povsod glasno pa tudi kar umazano. Ampak to je pač čar njihove kulture, ki ti pusti nek poseben pečat. Splača se obiskati tudi katerega izmed njihovih znamenitih hammamov, v katerem ti nudijo blago savno s pilingom in masažo telesa. Seveda imajo za moške in ženske ločen vstop.
Po napornih ogledih mest se počasi prileže malo tišine in miru – to pa je moč dobiti, če se odločite za pobeg v puščavo. Domačini vas s karavano kamel in konjev odpeljejo na približno dvourno pot po peščenih sipinah, kjer lahko uživaš ob pogledu na prostrana pobočja oranžnega peska, ki iz ure v uro spreminja barvne odtenke. Ko proti večeru prideš do skromnih šotorov sredi nikjer, si najprej postrežen s čajem, ki mu pravijo tudi ‘berberski viski’, potem pa se lahko odpraviš na bližnjo sipino in uživaš ob pogledu na sončni zahod – neprecenljivo doživetje. Ko se stemni, nebo prekrije preproga tisočih zvezd, ki te povsem očarajo. Ob šotorih ti postrežejo z večerjo – tradicionalno tagino, večer pa se nadaljuje ob ognju s petjem in igranjem na bobne. Zjutraj se splača vstati še pred sončnim vzhodom, da lahko ponovno občuduješ lepote narave, preden se spet odpraviš v mestni vrvež.
Maroko ima zanimiva obmorska mesta, eno izmed njih je na primer Essaouira, ki je zelo znana po ribji tržnici ter po tem, da je pravi raj za surferje. Na tržnici imajo pestro izbiro sveže morske hrane in ti za pošteno ceno prodajo pladenj, poln rib, rakcev, lignjev, škampov in ostalih dobrot, ki si jih izbereš. Vse to spečejo na žaru in ti postrežejo skupaj s solato in pijačo, ki sta že všteti v ceno. To je zagotovo obrok, ki za dolgo časa zadovolji želje po morski hrani.
Maroka ne smeš zapustiti, ne da bi si na tržnici med domačini ‘pribarantal’ vsaj en spominek, pa naj bo to usnjen pas, torbica ali sandali, svilen šal, steklenička arganovega olja, posoda za pripravo tagine, črno črtalo za oči, vrečka pisanih začimb ali sočnih datljev ali pa česar koli drugega, kar te še dolgo po tem spominja na maroško izkušnjo.
