Ideja za izlet: Milano

Na kaj pomislite, ko pomislite na Milano? Mesto je vsekakor poznano po visoki modi, saj kot modna prestolnica tekmuje z največjimi modnimi mesti (Pariz in New York). Spet drugim, je bolj znano zaradi nogometa in kulinarike. Milano je središče Lombardije in drugo največje italijansko mesto, eden največjih komercialnih in finančnih centrov, pa tudi eno najbogatejših mest v EU.

Me smo se v Milano odpravile s Flixbusom iz Ljubljane. Potovale smo z izredno udobnim dvonadstropnim avtobusom, na krovu smo imeli WIFI,  WC, vsak potnik pa še svojo vtičnico za polnjenje elektronskih naprav. Po 8-ih urah vožnje in 3 vmesnih postajah (Trst, Benetke, Brescia), smo končno prispele v deževni Milano (na avtobusno postajo Lampugnano). Že takoj ob prihodu, smo Kitajcem pomagale pri nakupu vozovnic za metro, so nas spraševali ”ali ste iz Milana?”, me pa ”ne, ravno smo prišle”. Pesmi Despacito nismo mogle ubežati niti v Milanu, saj jo je celo pot s kitaro prepeval eden od tistih glasbenikov, ki skačejo z vlaka na vlak, prepevajo in potem od vas hočejo denar.

V apartmaju v bližini centra mesta smo ostale 3 noči, tako da smo imele za ogled mesta 2 cela dneva, ki sta popolnoma zadostovala. Red Line Apartments Milano se nam je zdela super nastanitev, v apartmaju sta bili dve sobi – v eni smo bile me 3, v drugi pa še en par, skupaj smo si delili prostorno kuhinjo in kopalnico. Postaja metroja (Pasteur) se nahaja samo 250 m stran, v bližini je tudi supermarket. Edina nevšečnost so bile velikanske luže, ki so zaradi obilnega deževja in zamašenih odtokov nastale pred našim vhodom. Da si nismo že takoj zjutraj zmočile čevljev, smo se zato kot prave akrobatke sprehajale kar po robnikih.

Javni prevoz v Milanu

V območju Milana so 4 linije metroja, isto vozovnico pa lahko uporabljate tudi za vožnjo s tramvaji (št. 1 se pelje mimo najbolj znanih spomenikov). Enojna vozovnica stane 1,50 € (vozite se lahko do 90 minut, samo ne smete izstopiti iz podzemlja), vozovnica za 24 ur stane 4,50 €, vozovnica za 48 ur pa 8,25 €. Nam se je najbolj splačala vozovnica za 48 ur, drugače pa si je središče mesta najbolje ogledati kar peš. Vozovnice lahko kupite na avtomatih na postajah in v trafikah. Vozovnico morate pred vsako vožnjo poštemplati (v metroju tako ali tako drugače sploh ne morete vstopiti/izstopiti), pri vožnji s tramvaji pa še vsakič, ko prestopite. Več o javnem prometu in zemljevid linij dobite na povezavi.

Na avtomatih boste opazili še ”karto za prtljago” (2,10 €), ki jo morate kupiti, če boste prevažali večjo količino prtljage…za našo ročno prtljago le ta ni bila potrebna.

Kaj si ogledati v Milanu?

Za ogled mesta smo si torej vzele cela 2 dneva, s tem da je prvi dan skoraj ves čas padal dež. To nas ni ustavilo, saj smo si takrat pač ogledale stvari, ki so bile ”pod streho” in malo nakupovale. Naslednji dan pa smo imele na srečo popolnoma sončno vreme, tako da smo mesto videle še iz čisto druge perspektive. Sedaj pa glavne znamenitosti Milana, ki jih morate vsekakor obiskati.

Il Duomo di Milano (Milanska katedrala)

Izstopite na postaji: Duomo (M1, M3)

Seveda smo morale z ogledom mesta začeti na najbolj znanem mestnem trgu Piazza del Duomo, kjer smo si oči napasle nad mogočno mestno katedralo (dolga 157 m, široka 109 m). Zgrajena je iz belega marmorja, v katerega so umetniško izklesane podobe. Igrala je pomembno vlogo pri soustvarjanju katoliške tradicije, pripomogla k izjemni glasbeni dediščini Cerkve in postala eden najprepoznavnejših spomenikov gotske arhitekture. Za njeno izgradnjo so potrebovali 6 stoletij (od 14. do 19. stoletja) in spada med največje katedrale na svetu. Sprejme lahko do 40.000 ljudi, ves čas pa so potrebna nova obnovitvena dela, ki jim ni videti konca. Pred katedralo so se ljudje slikali z golobi, ki so jim prišli jesti z roke. Lahko vas tudi slikajo z golobom in takoj natisnejo sliko.

Če si želite samo katedralo ogledati od znotraj, boste za to odšteli 3 €, če se boste peš povzpeli na streho po 250 stopnicah pa še dodatnih 9 € (če želite uporabiti dvigalo 13 €). Ena možnost je, da vstopnice kupite že na spletu, lahko pa na mestu samem. Ni treba, da npr. vstopnico kupite točno na dan obiska, lahko jo že prej…in ravno tu smo se me malo uštele, saj jih na deževni dan ni kupoval nihče, naslednji dan, v lepem vremenu, pa smo kake pol ure čakale v vrsti.

Sistema za nakup nimajo prav dobrega, saj morate najprej čakati v eni vrsti, potem vam uslužbenec da listek s številko (kot npr. na občini), potem pa pridete v velikansko sobano, kjer so blagajne za nakup vstopnic in morate počakati na svojo številko. Ampak vse to se odvija zelo počasi, tako da bi lahko zaradi tega tam čakale cel dan (na tabli je bila št. 308, me smo imele št. 440 in v 10 minutah se je premaknilo samo za 1). Na srečo smo odkrile alternativno možnost, ki jo priporočam tudi vam: ob steni na levi strani so 4 avtomati za nakup vstopnic, kjer sami odtipkate kaj želite kupiti, tukaj smo bile v 5 minutah na vrsti. Med drugim lahko kupite tudi ogrinjalo za v cerkev, če so npr. vaša oblačila preveč razkrivajoča in neprimerna za vstop v katedralo.

Za vstop v katedralo in dostop do strehe se morate postaviti v 2 različni vrsti, vsekakor priporočam obisk obojega. Me nismo imele nobenih problemov s stopnicami do vrha strehe, saj smo jih navajene že z naših številnih popotovanj. Z vrha je prelep razgled na mesto in okolico, od blizu si boste lahko ogledali tudi vse podrobnosti izklesanih podob.

Vsekakor priporočam udobno obutev, saj je na vrhu streha nagnjena, kot je pač streha nagnjena (v špico), sestavljena pa je iz odsekanih plošč, tako da res glejte kje hodite. Fine dame so prišle na vrh v visokih petkah in se potem niso mogle premikati, ljudje so leteli na nos, ker niso gledali pod noge in se spotikali, na stopnicah so natikači leteli z nog.

Na eni od zgradb v bližini nam je v oči padla naslednja umetniška instalacija, ki nas je na prvi pogled spominjala na dvorano obrazov (The Hall of Faces) iz TV serije Igra prestolov (Game of thrones).

Galerria Vitorrio Emanuele II

Izstopite na postaji: Duomo (M1, M3)

Tik ob katedrali se nahaja mogočna arkadna zgradba/ulica, ki je znana po prestižnih modnih znamkah. To je bila sicer prva stvar, ki smo si jo ogledale v Milanu in sicer zato, ker se je ravno vlil dež in smo se pred njim zatekle pod obokan strop iz jekla in stekla s stekleno kupolo v središču (vse skupaj je malo spominjalo na Lafayette v Parizu).  Naše denarnice nam niso dopuščale nakupovanja tukaj, smo se pa zabavale ob ogledovanju izložb, ki so že same po sebi prave umetnine – zgleda, da so trenutno v modi puhasti mački in cofi. Tu se nahaja tudi najstarejša in prva trgovina Prada na svetu, iz leta 1913.

Smo si pa tu v slaščičarni Amorino vse skupaj privoščile prelep sladoled v obliki vrtnice z makronom na vrhu. 5 € za sladoled je sicer ni malo…ampak kdaj bomo spet v prestolnici mode?

Na koncu galerije se nahaja tudi center za turistične informacije, kjer lahko dobite brezplačne zemljevide in vprašate, karkoli vas pač zanima. Ob izstopu iz galerije boste prispeli do spomenika Leonarda da Vincija in znamenite operne hiše Teatro alla Scala iz leta 1778, ki je med najbolj znanimi na svetu.

Quadrilatero d’oro (Zlati pravokotnik)

V Milanu je še znan tako imenovan zlati pravokotnik, kjer se nahajajo same najdražje, luksuzne trgovine. Pogosto ga primerjajo z Bond Streetom (London) in Madison Avenue (New York)…Prada, Valentino, Cartier, Dolce & Gabbana, Gucci, Roberto Cavalli, La Perla, Hermes, Louis Vuitton, Bulgari in drugi. Čeprav ni nič narobe z ogledovanjem izložb, prodajalci niso ravno navdušeni nad ljudmi, ki vstopijo zato da bi ”samo malo pogledali” in nič kupili (v tem primeru vas včasih tudi kar pošljejo ven).

Bolj žepu prijazno nakupovanje

Če si želite nakupovati bolj poceni, se podajte na ulico Via Dante, ki teče od glavnega trga do gradu Sforzesco. Zaradi dežja smo morale ves čas iskati zatočišče, tako da smo si vse te trgovine kar podrobno ogledale. V Kiko smo se malo nališpale, v Lushu so nam naredili celo prezentacijo in smo si dodobra umile in navlažile roke, ustnice…našli boste tudi trgovine Tiger, Sephora in številne trgovine za dom in z oblačili. V vsaki trgovini smo dobile tudi plastične vrečke za naše mokre dežnike. Super ideja, da ne nosimo vode po celi trgovini! Drugače ne bi bilo problemov tudi, če s seboj ne bi imele dežnikov, ker so jih ulični prodajalci prodajali na vsakem koraku.

Castello Sforzesco (grad Sforzesco)

Izstopite na postaji: Cairoli Castello (M1)

Na koncu ulice smo zagledale znameniti grad Sforzesco, nekdanjo obrambno utrdbo z muzeji. V njej lahko najdete tudi Michelangelovo zadnje in nedokončano delo, skulpturo Pietà Rondanini. Grad je bil zgrajen v 15. stoletju, kasneje so ga povečali, tako da je bil v 17. stoletju ena izmed največjih citadel v Evropi. Najbolj znan je osrednji stolp Torre del Filarete, ki ga je leta 1452 oblikoval in okrasil kipar in arhitekt Filarete.

Vstopnina v muzej znaša 5 € (za otroke in študente 3€), v 4-ih nadstropjih pa si lahko ogledate egipčansko zbirko, orožarno, pohištvo, galerijo, inštrumente ipd. Vsekakor izredno zanimivo, pri prehajanju iz ene razstave v drugo pa smo se morale včasih sprehoditi po lesenih balkončkih in obzidju. Več informacij na povezavi.

Parco Sempione (Park Sempione)

Za gradom se nahaja še velikanski park Sempione, kjer smo se izognile hrupnemu mestnemu vrvežu. Na prostranih zelenicah so ljudje ležali v travi, namenjen pa je tudi rekreaciji. Poleg gradu je v parku še ena zgodovinska zgradba in sicer slavolok Arco della Pace (slavolok miru) iz 19. stoletja. Slavolok označuje nekdanji vhod v mesto Porta Sempione, ki je bil del rimskega obzidja, ki je obdajalo mesto.

Mura Spagnole (Špansko obzidje)

V 16. stoletju je, po naročilu mestnega guvernerja Ferrata Gonzaga med špansko oblastjo mesto obdajalo obzidje. Celoten obseg znaša okoli 11 km, okrepljeno je bilo z jarki, danes pa zaznamuje mejo, kjer se je rast mesta ustavila. V 19. stoletju je cesta Via Alessandro Volta predrla obzidje, tako da se je mesto začelo širiti še zunaj zidov.

Sicer je sestavljeno iz 11 vhodov v mesto: Porta Romana, Porta Tosa (danes Porta Vittoria), Porta Orientale (od 1860 naprej Porta Venezia), Porta Nuova, Porta Comasina (od 1860 naprej Porta Garibaldi), Porta Tenaglia, Porta Vercellina, Porta Sempione, Porta Ticinese, Porta Vigentina in Porta Lodovica. Med 2. svetovno vojno je bilo bombardirano, kar je povzročilo zaton tega dela mesta.

Porta Nuova

Izstopite na postaji: Repubblica (M3), Garibaldi FS (M2, M5)

Prvi dan smo si ogledale še glavno poslovno okrožje v Milanu, v bližini katerega stojijo Porta Nuova. Okrožje je tudi poimenovano po teh dobro ohranjenih Napoleonovih vratih, zgrajenih na tem mestu med leti 1810 – 1813. Zgrajena so iz peščenega kamna, zaradi česar so ornamenti sčasoma razpadli. Okrožje je danes pod velikansko prenovo in se bo združilo z okrožjem Centro Direzionale di Milano (najstarejše poslovno okrožje v Milanu).

Ogledale smo si stolpnico Unicredit Tower (2011) na Piazzo Gae Aulenti. V celoti je pokrita s svincem, stalna nočna razsvetljava pa lahko tudi spreminja barve – med božičnim časom leta 2013 je bila zelene barve (kot božično drevo), ob proslavi 150 letnice italijanskega rdečega križa leta 2014 je bila rdeča, po terorističnih napadih v Parizu leta 2015 pa odeta v barve francoske zastave.

Pod samo stolpnico se nahajajo številne trgovine, če se spustite pod zemljo, pa boste prišli v food court (številne restavracije in kavarne). Občudovale smo neverjetno arhitekturo naokoli, predvsem Zeleni nebotičnik, ki je bil popolnoma poraščen z drevesi in grmovjem (Bosco Verticale oz. navpični gozd).

Podzemne postaje so bile porisane z barvitimi umetniškimi grafiti … spet smo pomagale izgubljenim turistom, tokrat starejšemu paru iz Barcelone. Tudi onadva sta mislila, da smo domačinke, pa smo pojasnile, da smo v Milano prvič prišle šele včeraj zvečer. V takih primerih mogoče turisti znajo še bolj pomagati kot domačini, ker če bi mene nekdo v Ljubljani vprašal, katera trola kam pelje, bi tudi morala pogledati na zemljevid.

Kanala Naviglio Grande in Naviglio Pavese

Izstopite na postaji: P.TA Genova FS (M2)

V Milanu so v 12. stoletju zaradi namakanja in vodnih trgovskih poti zgradili 5 kanalov, ki so v tistem času spominjali na Benetke. Ob sončnih dneh toplo priporočam obisk tega dela mesta, saj je vzdušje popolnoma drugačno kot v samem centru, pa tudi cene so bolj prijazne, kot ob glavnih znamenitostih. Ob kanalih je polno lokalov, restavracij in kavarn, kjer se domačini družijo v dolce vita slogu.

Najbolj nas je pritegnila Siciljanska restavracija, kjer so imeli same pohane dobrote, nekaj restavracij je tudi kar na ladjah. Sicer priporočam tudi, da poizkusite pico po milansko (al trancio), vendar moram opozoriti, da vam bodo v restavracijah dodatno zaračunali še pogrinjek in postrežbo (odvisno od restavracije, znaša okoli 3 €/osebo). Ker nismo želele prav veliko zapravljati, smo tako npr. raje vzele samo en kos pice za s seboj (imajo pa zelo široko ponudbo).

Videle smo tudi nekdanja vrata v mesto Porta Ticinese, zgrajena v 16. stoletju znotraj španskega srednjeveškega mestnega obzidja. Originalna struktura je bila kasneje porušena in nadomeščena v začetku 19. stoletja (tu se je plačevala cestnina).

Colonne di San Lorenzo (Stebrišče sv. Lovrenca)

Od kanalov smo se sprehodile še do rimskih ruševin, trga in bazilike San Lorenzo. Po poti smo si ogledovale razno razne butike z oblačili in modnimi dodatki, v izložbah so tudi tu prevladovala oblačila s puhastimi cofi. Malo smo morale seveda pofirbcati, obleke so bile iz 130 € znižane na 13 € (vendar dvomim, da so bile prej res tako drage, saj take vrhunske kvalitete spet niso bile).

Samo stebrišče je sestavljeno iz 16 visokih korintskih stebrov, ki so bili sem prestavljeni v 4. stoletju (verjetno odstranjeni iz drugega nebesnega templja ali javnega kopališča). Južno od stebrov imajo ena od srednjeveških vrat še vedno nekaj dekoracij iz rimskega marmorja. V 16. stoletju je bilo predlagano, da se stebrišče zaradi slavnostnega prihoda španskega kralja Filipa II. razširi, vendar je bil predlog zavrnjen. Javni prostor je znan po tem, da se tukaj zabavajo mladi, ki nimajo denarja da bi šli v gostilne in restavracije.

Omembe vredna je še renesančna cerkev Santa Maria presso San Satiro. V spodnjem delu severne prečne ladje boste našli kapelo posvečeno sv. Satiru. Sicer vsebuje tri ladje s po pet zalivi, na hrbtni strani pa je zvonik. V cerkvi Santa Maria delle Grazie si lahko ogledate Zadnjo večerjo Leonarda da Vincija, vendar je me tokrat nismo obiskale. Potreben je predhodni nakup vstopnic, po katerih je povpraševanje kar veliko, cena pa je 69 €. Rezervirate jih lahko na tej povezavi.

Nad Milanom vsekakor nismo bile razočarane, vendar naše pustolovščine še ni bilo konec, saj smo se naslednje jutro odpravile naprej v Rim!