Sabotin – edinstvena gora Primorske (1)

Večina pozna Sabotin (609m) kot goro nad Solkanom, kjer so se odvijali hudi boji v času 1. sv. vojne, nekateri ga poznajo po nekdanjem napisu „Naš Tito”, planinci pa najbolj po lepih razgledih in poteh, ki tudi sredi zime pričarajo občutke visokogorja. Nekoliko manj pa je gora znana po živalstvu, rastlinstvu in geoloških posebnostih.

Navidez majhna gora skriva toliko zanimivosti kot malo katera druga. Poleg tega je zaradi lege, mikroklim in podlage izjemno bogata s floro in favno. V letih intenzivnih popisov in raziskav favne sem našel marsikaj zanimivega tudi na drugih področjih, delček tega pa predstavljam v tem članku.

Najprej pa nekaj zgodovine, po čemur je Sabotin svetovno znan.

Pekel vojne

Mimo zgodovinskih dogodkov, ki so se odvijali na Sabotinu, ne moremo niti ljubitelji narave. Vsepovsod jarki, kaverne, ostanki granat … pričajo o burnih dogodkih izpred skoraj sto let, ko je tu divjala 1. svetovna vojna. Predvsem je bila najpomembnejša ofenziva, v kateri je italijanska vojska pod vodstvom Badoglia, 6. avgusta 1916 zavzela vrh Sabotina (dva dni pozneje pa tudi Gorico). Do takrat je bila gora v rokah Avstrijcev, ki so dolge mesece uspešno odbijali napade italijanskih sil.

 

Pred tem so Italijani v neuspešnih naskokih, ki so trajali že od leta 1915, izgubili preko 8000 vojakov. Avstrijci na Sabotinu so praktično bili nepremagljivi, vse dokler niso Italijani spremenili pristop in prvič v zgodovini uporabili novo taktiko, s pomočjo katere so zavzeli vrh v le par urah, z le 100 padlimi vojaki.

Sabotin se je ponovno vrnil pod avstrijsko oblast po katastrofalnem porazu italijanske vojske pri Kobaridu („Čudež pri Kobaridu“) a le do kapitulacije Avstro-Ogrske. Po končani vojni so Italijani na gori uredili muzej, tudi muzej na prostem, ki pa je po 2. svetovni vojni klavrno končal. Toliko res na kratko o dogodkih iz 1. svetovne vojne, ki so močno zaznamovali Sabotin.

Pričevanja na dogodke izpred skoraj sto let

Kot sem že prej omenil, so pričevanja velikih bojev vsepovsod vidna, v neposredni okolici Okrepčevalnice-muzeja pa je sedaj v veliki meri že dokončan muzej na prostem (dela še potekajo), kjer se je moč sprehoditi po strelskih jarkih, kavernah ter obiskati delno obnovljeno gornjo postajo žičnice in barako avstrijske vojske. Pred kratkim je bila obnovljena tudi oficirska soba v kaverni, očiščen pa je bil tudi vhod v kaverno, ki naj bi služila kot zaklonišče v primeru napada s kemičnim orožjem. Nedavno je tu italijansko-angleška ekipa snemala dokumentarni film, ob prihajajočih stoletnicah, povezanih s 1. svetovno vojno, pa se pričakuje še več dogajanja.

V sami Okrepčevalnici (nekdanja karavla JLA) je mini-muzej z raznimi eksponati iz tistega obdobja, med njimi tudi zanimive fotografije, ki prikazujejo, kakšen je bil Sabotin nekoč, kar je brez dvoma zanimivo tudi za naravoslovce. Prijazno osebje pod vodstvom Bogdana Potokarja poleg hrane in pijače poskrbi za informacije o zgodovini (pa tudi narave), za skupine pa tudi vodene oglede. Redno tudi vzdržujejo okolico in zgodovinske objekte. Tu je tudi info točka „Sabotin – Park miru“ (več o Parku miru pa pozneje).

Nedaleč stran, na italijanski strani pa je celotno območje okoli vojašnice že od leta 1922 pod spomeniškim varstvom („Zona sacra“). Tudi tam dela potekajo in cilj je tesno sodelovanje s slovensko stranjo, a o tem bo nastal poseben članek.

Na pobočjih Sabotina pa je še veliko ostankov vojne: kilometre dolgi sistemi kavern, strelski jarki, ostanki bodeče žice, zbiralniki vode, manjše vojaške kapelice itd. Tu najdemo tudi sedem spomenikov v obliki piramid, ene so tudi ob cesti, ki iz Gonjač pripelje do vrha. Med mojimi potepanji po brezpotjih sem našel še marsikaj zanimivega in skoraj pozabljenega, marsikaj pa se še skriva mojim očem.

Sveti Valentin

Na južnem predvrhu Sabotina se nahaja delno restavrirana cerkvica sv. Valentina (535m), poleg pa ostanki samostana. Cerkvica (v kateri potekajo občasno tudi maše) stoji na točki, odkoder imamo lep razgled na vse strani in je priljubljena točka pohodnikov pa tudi duhovno aktivnih posameznikov in skupin. Gre za lokacijo, kjer marsikdo lahko začuti sevanje naravne pozitivne energije. To v kombinaciji z razgledi ter težjo dostopnostjo je botrovalo dejstvu, da so tu že v 14. stoletju zgradili prvo cerkvico, vendar se domneva, da je tu bilo že davno prej manjše (predkrščansko) svetišče. Čeprav cerkvica nosi ime po sv. Valentinu, pa je znano, da je glavni oltar bil posvečen Devici Mariji. Med 1. svetovno vojno je bil objekt porušen in šele leta 1984 so se začela izkopavanja in delno restavriranje cerkvice ter samostana. Goriško društvo C.R.A.S.G. pod vodstvom Maria Muta je dolga leta opravljalo dela in danes je cerkvica ena od znamenitosti Sabotina.

Skrita geološka znamenitost

Sabotin pa ne pomeni le dogodkov iz 1. svetovne vojne, ampak še veliko več. Tudi geološko je zanimiv, z različnimi apnenčastimi tvorbami, plastjo boksita, ki se vleče od vasi Podsabotin skoraj do grebena, aktivno prelomnico itd. V zvezi s prelomnico naj napišem, da imajo na italijanski strani seizmograf, ki beleži vse potrese. Pogled na karte mi je dal takoj vedeti, da gre kar za živahno prelomnico s pogostimi a šibkimi potresi.

Vendar najmanj znana (oz. skoraj neznana), najbolj zanimiva in najtežje dostopna geološka zanimivost pa se nahaja pod SV steno, kjer je moč občudovati spodmol v dolžini cca. pol kilometra, ki ga je pred več deset milijoni let izdolbla Soča. Pod samo steno je še več spodmolov različnih velikosti in dolžin, ki pa so še težje dostopni, a so manj atraktivni.

Konec prvega dela. V nadaljevanju pa rastlinstvo in živalstvo Sabotina …