Ljubljana – zelena prestolnica Evrope 2016

Ljubljana je 24. junija 2014 v Kopenhagnu prejela laskavi naziv Zelena prestolnica Evrope 2016 (European Green Capital 2016). V Ljubljani živim že vse življenje in tako spremljam razvoj, spremembe in viden napredek, ki smo jim priča v zadnjih letih. Ljubljana je dvignila frekvenco na višji nivo, kot bi se jaz izrazila, in se prelevila v mesto z visokim življenjskim standardom.

Popotniki, ki jih srečujem v Ljubljani, mi dostikrat pravijo, da je Ljubljana sproščeno, varno, čisto, zeleno in živahno mesto, kjer bi zlahka lahko živeli. Kdaj pa kdaj je sicer tudi bolj zaspano mesto, na primer sedaj, ko je vsa ta decembrska evforija za nami, in posledično ne vidiš toliko ljudi na ulicah. A vse ima svoj čar. Meni je všeč, saj v tišini najdem svoj mir, spokoj, čarobnost. Zeleno mesto zagotovo ima dušo. V starem mestnem jedru vedno občutim nekakšno brezčasnost in posebno energijo, ki je ne morem opisati z besedami.

Čevljarski most, imenovan tudi Šuštarski most.

Prednosti Ljubljane

Naša prestolnica se je v manj kot 10 letih vidno spremenila, vse se zdi drugače, boljše, lepše, pa tudi turistov in popotnikov je iz leta v leto opazno več. Obiskala sem že kar nekaj evropskih prestolnic in povsod je bilo preveč hrupa, kaotičnosti, brezglavega hitenja neznano kam, betona in prometa. Čista odtujenost in ločenost od narave. Ne ravno idealen prostor za kakovostno življenje in bivanje.

Ljubljana je čista. V primerjavi z mesti, ki visoko kotirajo po obiskanosti, in ki sem jih tudi sama obiskala, moram reči, da je Ljubljana zelo čisto mesto. Zato se dostikrat zgražam, ko tu pa tam vseeno vidim smeti na tleh, od papirčkov, cigaretnih ogorkov in podobnega, in si sama pri sebi mislim, le kje imajo taki ljudje kulturo. A doma tudi vse smeti po tleh mečejo in potem hodijo po njih? Me prav zanima …

Na kraj pameti mi ne pade, da bi karkoli vrgla na tla. Smetnjaki so v Ljubljani skoraj na vsakem vogalu, če jih pa slučajno ni v bližini, pa res ne vem, ali je tako težko počakati na prvi smetnjak in vanj odvreči smeti. Nikogar ne bo pobralo zaradi tega. Metanje smeti na tla, pa tudi če je to samo žvečilka ali cigaretni ogorek, je sramota in pokazatelj popolne nekulturnosti posameznika. Mesto bo vselej tako čisto, kot bojo zanj poskrbeli ne samo tisti, ki so plačani za to, da skrbijo za čistočo, temveč tudi prebivalci sami.

Verjeli ali ne, včasih sem prav šokirana, ko obiščem kakšno evropsko mesto in po ulicah dobesedno ležijo kupi smeti in vrečk, a kar je najbolj šokantno, smetnjakov velikokrat sploh ni na spregled (ali pa so tako polni, da bojo vsak čas eksplodirali)! Takrat pomislim na domači kraj in pridem do zaključka, da nam je v bistvu kar dobro postlano, a se tega ne zavedamo vedno.

Ljubljana navdušuje v vseh letnih časih.

… in njene pomanjkljivosti

Ko je Ljubljana osvojila naziv zelene prestolnice, sem bila navdušena in ponosna. Še vedno sem. A vseeno je tukaj še nekaj »malenkosti«, ki kazijo ugled zelenega mesta. Eden najboljših projektov je bilo zaprtje središča mesta za osebna vozila. Mestna občina Ljubljana si želi zmanjšati motorni promet in spodbuditi ljudi, da bi uporabljali javni prevoz, a kaj ko se, ne glede na dobre povezave linij Ljubljanskega potniškega prometa, še zmeraj ne pride z ene točke na drugo dovolj hitro.

Avtobuse se še vedno čaka predolgo, še posebej ob vikendih, v času šolskih počitnic in v nočnih urah. Poleg tega ravno sedaj, ko je takšen poudarek na zelenem, še toliko bolj bodejo v oči stari dotrajani avtobusi, ki jim jaz pravim kar »muzejski« . Verjetno nisem edina, ki je mnenja, da bi ob poplavi novih in okolju ter potnikom prijaznejših avtobusov, enkrat za vselej morali odstraniti stare, ki definitivno ne služijo več namenu, za nameček so pa še zelo glasni, pokvarljivi, okolju neprijazni, skratka popolnoma ne-zeleni. Kot zvesta uporabnica storitev LPP-ja, upam, da bom tudi to kdaj dočakala, in da bo cena vožnje, ki ni poceni, takrat upravičena. Muzejske avtobuse pa seveda uporniško bojkotiram.

Opažam tudi, da je pločevine še vedno preveč, saj ljudje verjetno ne želijo uporabljati javnega prevoza tudi zaradi zgoraj navedenih dejstev, in se tako raje držijo udobja, ki jim ga nudi osebni avto. Po mojem mnenju bi bilo v središču mesta potrebno zapreti še kakšno cesto za motorna vozila in urediti kolesarske steze, ki bi bile kolesarjem prijaznejše. Takrat bi Ljubljana zasijala v vsej svoji lepoti.

Promocija ob začetku zelenega leta

Ko sem se nekega januarskega dne sprehajala po Prulah – mojem zelo priljubljenem predelu Ljubljane – sem naletela na panoje, ki na kratko predstavijo zelena dejstva o Ljubljani. Takrat sem vedela, da so laskavi naziv zelene prestolnice vzeli resno in se zagnano podali v ta projekt.

Čaroben Ljubljanski grad v zeleni barvi je še en pokazatelj, da smo vstopili v zeleno leto.

Pred Mestno hišo je postavljena Info točka, kjer te prijazni zaposleni informirajo o zelenem mestu, na voljo pa je tudi brezplačno promocijsko gradivo v različnih jezikih. Skozi celo leto bo organiziranih veliko delavnic in dogodkov na temo ravnanja z odpadki, vode, prometa in še in še.

Posebna zanimivost je tudi srček, ki stoji pri Robbovem vodnjaku. Sprva sem mislila, da je tam bolj kot ne za okras, potem pa sem izvedela, da ima prav poseben namen: mimoidoči si lahko izmerijo svoj srčni utrip in srce začne utripati zeleno po ritmu njihovega srca. Vsekakor zanimiva in inovativna ideja. Več informacij o zeleni Ljubljani pa na tej povezavi.

Srček, ki bije po ritmu našega srca.

Kaj pa Slovenci in njihovo mnenje glede zelene prestolnice?

Kolikor ljudi, toliko različnih mnenj. Tipična slovenska lastnost je seveda grajanje domačega in hvaljenje tujega – »déjà vu«. Zdi se mi, da če Ljubljana ne bi osvojila tega naziva, da bi si večina mislila, da nam tako ali tako ne bi moglo uspeti, ampak sedaj, ko je Ljubljana dejansko postala zelena prestolnica za leto 2016, je spet moč slišati takšne in drugačne opazke in pripombe. Spet ta znani slovenski ne-ponos.

Bi bilo res tako težko vsaj enkrat biti ponosen na nekaj domačega, in ne hvaliti samo tujega, ki dostikrat sploh ni tako dobro, kot se na prvi pogled zdi? Smešno mi je, ko nekdo čisla tujino, a domačega praga običajno še prestopi ne. Tisti, ki potujejo in raziskujejo tuje dežele, v ne malo primerih pravijo, da smo lahko srečni, da živimo, kjer pač živimo. In strinjam se z njimi.

Panoji z zelenimi zanimivostmi v ljubljanskih Prulah.

Potovanja so hrana za dušo, človek se lahko veliko nauči, vidi, doživi, a vseeno ni vse zlato, kar se sveti. Velike evropske prestolnice in še večje metropole po svetu se sploh ne morejo primerjati z našo malo Ljubljano. Vse preveč je betona in vse premalo zelenja! Precej žalostno. Do zdaj še nikjer v tujini nisem zasledila tako imenovanih pitnikov, kjer se lahko odžejaš v poletni vročini, brezplačnih vzdrževanih stranišč v samem središču mesta, smetnjakov za ločevanje odpadkov, in seveda, tako veliko zelenih površin, ki pripomorejo k boljšemu zraku in počutju. Čar je v barvah, ne v monotoni sivini. Poleg tega je vse na dosegu roke, najsibo peš, s kolesom ali javnim prevozom.

Ja, vse to Ljubljana ima! Včasih res bolj ceniš to, kar imaš pred nosom, šele ko vidiš, da drugod po svetu ni tako prijetno in lepo kot doma. In ne rečem, zagotovo obstaja veliko lepih, urejenih in zelenih mest tudi drugod po svetu, ampak zakaj ne bi bili vsaj enkrat ponosni tudi na domači teren?