Etna – ognjena gora Sicilije
Leta 1998 sem prvič obiskal ta vulkan in je šlo za moj prvi obisk kakšne ognjene gore. Pričujoči prispevek je prvenstveno napisan kot potopis, ne manjka pa tudi nekaj malega bolj strokovnih opisov aktivnosti vulkana. Za začetek pa kratek opis gore.
Etna je s svojimi 3350m (včasih kak meter več, včasih manj, odvisno od aktivnosti vršnih kraterjev) najvišji, pa tudi najbolj aktiven vulkan Evrope. Gre za eno največjih turističnih atrakcij Sicilije, pa tudi Italije. Na gori so tudi smučišča, ter veliko turističnih objektov. Etna je zelo zanimiva z botaničnega in živalskega vidika, saj tu najdemo kar nekaj endemičnih vrst Sicilije. Poleg tega so se prav na tej gori kalili največji svetovni vulkanologi, kot npr. Haroun Tazief, Katia in Maurice Kraft ter večina italijanskih vulkanologov.
Pobočja vulkana so znana po zelo kvalitetnih kmetijskih pridelkih kot so pomaranče, limone ter grozdje, iz katerega pridelujejo odlična vina. Razlog za to je, poleg lege, zelo rodovitna zemlja, polna mineralov.
Nekaj geologije
Etna je ogromen vulkan, ki na vznožju meri kar 180km premera, površina pa 1570 kv.km.
Gre za, geološko gledano, mlad vulkan, ki je začel nastajati prel 600 tisoč leti v kvartaru. Skupaj z vulkanom Stromboli spada Etna med zmerno eksplozivne vulkane, pri katerih prevladujejo izlivi (na Etni tudi fontane) bazaltne lave in manjše eksplozije (strombolijska aktivnost). Občasno prihaja na Etni tudi do hujših izbruhov s formiranjem manjših piroklastičnih tokov ter velikimi emisijami pepela. Takrat se steber pepela lahko dviga več kilometrov visoko (5km leta 2013). V daljših obdobjih (na desettisoče ali stotisoč let) pa se lahko zgodi izjemno hud izbruh, pri katerem lahko pride do kolapsa vulkana (kot se je npr. leta 1980 zgodilo z vulkanom St.Helens v ZDA), ter formiranjem kaldere. Prav na kalderi (oz. robu kaldere) je nastal kompleksen vulkan kot ga poznamo danes. Na vrhu so štirje aktivni kraterji, najmlajši med njimi pa je JV krater, ki je nastal šele leta 1971, medtem ko je Bocca Nuova nastal 3 leta prej. Pobočja vulkana so posejana z ogromnim številom sekundarnih kraterjev, ki pa so ugasnjeni, saj gre le za ostanke lateralnih izbruhov. Isto velja tudi za kanale ter tunele in jame (med njimi tudi La Grotta del Gelo – Ledena jama). Toliko na kratko glede opisa gore. Sledi potopisni del.

na gori je vse polno sekundarnih ugaslih kraterjev. Na sliki so kraterji Silvestri v okolici koče Sapienza
Prvi dan: koča Sapienza (1900 mnv)
Že polet iz Ronk (Ronchi dei Legionari) do Rima, nato pa do Catanie, je bil zame nekaj posebnega. Pač, prvič na letalu je vedno nekaj razburljivega. Prihod na cilj v zgodnjem popoldnevu, nato pa hitro ven na vroč zrak, saj sem hotel takoj videti moj cilj, predvsem pa stanje na gori. Navkljub slabi vidljivosti je bilo takoj jasno, da ni hude aktivnosti. Ni se mi dalo niti obotavljat, zato sem se takoj vkrcal na avtobus in takoj na pot v Catanio, odtam pa v Nicolosi (700mnv). Tu se je pojavil prvi problem: javnega prevoza do koče Sapienza ni bilo na voljo, zasebni prevozi pa svinjsko dragi, saj je bila sezona na vrhuncu. Nekaj časa sem razmišljal kako in kaj, a ne za dolgo, saj me je kmalu popadla planinska trma in ob 18.uri odrinil kar peš po asfaltu naprej do koče. Naporna zadeva: 19km in 1200 m višinske razlike, avtoštop pa tu ne funkcionira. Odveč je poudariti, da sem na cilj prilezel malo pred 22. uro in utrujen do kraja, tik pred vrati pa se je utrgala naramnica nahrbtnika, a na srečo sem že doma bil tako pameten, da sem v turistično skrpucalo strpal tudi neuničljiv alpinistični nahrbtnik. Po odličnih sicilijanskih špagetih in pol litra odličnega lokalnega črnega vina sem zaspal ko ubit.
Drugi dan: predogled terena
Zjutraj sem vstal normalno, čeprav sem čutil posledice „bojnega pohoda” prejšnjega dne. Odločil sem se, da zaenkrat le z varne razdalje preverim stanje na terenu, ali je vulkan res tako nevaren ali ne. Namreč, dostop do vršnih kraterjev je bil prepovedan, oz. kakor za koga. Že pred odhodom na Sicilijo so mediji zganjali pravcato paniko glede manjšega izbruha in vse je kazalo, da bo vzpon na vrh bolj v domeni lepih sanj, kot pa nečesa realnega, pa še povsod so ponavljali, da na vrh ni več možno iti. Poleg tega takrat nisem imel še nobenih izkušenj z obiski aktivnih vulkanov, zato se rajši nisem delal preveč pametnega (no ja, dan pozneje je bilo drugače, hehehe). Pridružil sem se prvi skupini organiziranega izleta s terenskimi vozili do vznožja kraterjev. Po svoje zagotovo pametna ideja, da sem lahko dobil prve vtise. Vodiči so nas pripeljali do višine 2900 mnv, nam razložili nekaj res zelo osnovnih zadev (na dolgo in široko pa o nevarnosti vulkana) in nam dovolili sprehod le do opozorilnih tabel. Med občudovanjem vulkanske puščave pa sem opazil neke premikajoče se pike na robu kraterja Bocca Nuova, ki je najbolj aktiven krater v zadnjih letih. “Nekdo je le na vrhu, porkamižerija!” sem zaklel. Vodiča sem pobaral, kaj neki se sprehaja tam gor. „Ma tisto so eni turisti, ki nosijo glavo na pladnju in ne znajo brati tabel …”. „Ok. Ma kaj ni prepovedan vzpon na vrh,” sem vprašal, v meni pa je začel žareti optimizem. „Seveda je, ampak ljudje tu bolj malo upoštevajo zakone, „se ne fregano” (se jim jebe, op.pr.)”. V glavi mi je začelo klokotati, kletvice so padale (sicer bolj potihem, ker so Sicilijanci zelo pobožni) kot po tekočem traku, neviden oblak nad mojo glavo pa je bil prepoln hieroglifov z balkansko in furlansko tematiko ter nekaj slovenskih kosmatih hudičev zraven. „Torej, na vrh je le možno iti! Očitno delajo inštitucije le pretirano paniko glede zadnje aktivnosti na vulkanu!”, sem si veselo in obenem tudi jezno mislil. Le kaj je lepšega za pravega planinca, da mu vrh postane dosegljiv!?! Evaaaiiiii!
Kmalu smo se vrnili do platoja pred kočo Sapienza. Takoj sem šel pripravljat vse potrebno za jutrišnjo „ofenzivo”, po kosilu pa še na ogled zelo zanimivih ugaslih kraterjev Silvestri v bližini koče. Vendar vsakič, ko sem pogledal proti vrhu Etne, sem že videl „film” prihajajočega dne.
Tretji dan: vulkanski tuneli, hornitosi, Rusi in končno ognjeni vrh
Zgodnje vstajanje, konkreten zajtrk in takoj v akcijo. Vzpon do vrha (ugaslega kraterja) la Montagnola (2644m) je bil res mučen, a tudi zelo zanimiv. Hoja po vulkanskem pepelu je večinoma en korak naprej in dva nazaj, a med potjo sem lahko občudoval stere tunele, skozi katere je nekoč tekla zelo fluidna lava. Malo pred vrhom z vulkanološkimi antenami so me začeli mučiti krči v nogah, ki pa so kmalu na srečo popustili, isto je veljalo tudi za strmino. Sledil je zelo prijeten sprehod do zgornje koče, kjer imajo vodiči manjši barček, vendar sem ga rajši zaobšel, da ne bi poslušal pridig o nevarnosti vzpona.

med vzponom na Montagnaro (2644m) sem lahko videl kar nekaj kanalov in tunel, ki ga je nekoč ustvarila lava

hornitos so tvorbe sestavljene iz strjene lave in nastanejo na razpokah iz katerih poteka eksplozivna aktivnost. Lahko zrastejo tudi več metrov
Še ogled zanimivih lavinih tvorb s strokovnim imenom „hornitos”, nato pa po švercersko do opozorilne table, kjer je pisalo, da prehod ni dovoljen. Ob pogledu na tablo se je v meni prebudil punkovski duh in sledil je en lep „vaffanculo” s sredincem, nato pa veselo naprej v nevarno območje. Višina 2900m, vulkan miren, steza dobro vidna, vreme enkratno, temperature pa sploh. Opisati občutke, ko sem se bližal vznožju Bocce Nuove, je skoraj nemogoče. Mešanica alpinističnih, duhovnih, in še kakšnih sentimentov. Kota 3000m in sledila je zadnja strmina. Cilj je dosegljiv! Krajša molitev nato pa s polno paro navzgor. Še danes mi ni jasno kako sem tistih zadnjih 300 višinskih metrov opravil v le 20 minutah. Le malo pod robom pa sem zagledal dve osebi, ki špancirata po robu kraterja. Kmalu ju dosežem in hitro spoznam, da gre za par iz Rusije.
Njim se nisem čudil prav nič, saj so Rusi znani kot neustrašni. Komunikacija je bila sicer malce težavna, ker nista znala angleško, le nekaj nemščine jima je šlo, se je pa na srbo-hrvaškem jeziku dalo komunicirati. Opozorila sta me na zelo krušljiv rob kraterja … na katerega pa sem stopil takoj za tem in … Obnemel sem nad prizorom, ki me je pričakal in istočasno me je prevel zmagoslavni občutek, da stojim na vrhu najbolj aktivnega kraterja Etne, Bocca Nuova – 3300m cca, ki je nastal leta 1968. Nemogoče (kot so svirali drugi!) je postalo končno uresničeno!

notranje stene Bocce Nuove so polne fumarol, iz katerih uhajajo vodna para, ogljikov dioksid, žveplovodik in drugi plini
Dogajanje v kraterju je bilo zelo pestro: iz fumarol sta uhajala vodna para in žveplo, iz ene tudi pod velikih pritiskom, da se je slišal grozeč zvok. Prav na dnu kraterja je bilo nekaj manjših kraterčkov, iz katerih se je občasno pokadil pepel, nato pa brizgnila lava. Pod desnim robom pa je iz velike razpoke stalno bobnalo in metalo ven delce razbeljene lave in manjše vulkanske bombe. Spektakel in pol! Ko sem stal pred temi veličastvenimi silami narave, ki so odgovorne tudi za nastanek življenja na planetu, sem pozabil na nevarnosti, čas in celo samega sebe. Imel sem občutke, ki se jih ne da opisati, kot bi bil del vsega tega (če bi takrat razneslo krater, se verjetno niti zavedel ne bi). Bil je trenutek, ki je zaznamoval moje življenje, saj sem se potem začel aktivno zanimati za vulkanologijo.

pogled na dno kraterja: dogajanje je bilo zelo pestro, saj se je večkrat na različnih koncih pokadilo, na plano pa je brizgnila tudi lava
„Fuoco d‘Etna”
Pozneje sem sestopil do barčka na višini 2900m, katerega pa tokrat nisem zaobšel. Potrebno je bilo pač zaliti uspeh z nečim konkretnim seveda. Po planinski navadi se na vrhu spije požirek nečesa tadomačega, a ker na vrhu zaradi varnosti to ni bilo mogoče… „Daj mi nekaj močnega, lokalnega, da operem grlo pepela!” sem rekel oskrbniku, ki pa je že pogruntal, da sem bil na vrhu. „Ja, ja, si nosil glavo na pladnju, ampak nisi edini. Alpinisti pač, jebe se vam za nevarnosti, važno, da osvojite vrh!” reče in mi natoči eno rdečo zadevo. Spijem, a ker mi zapeče v grlu ga pobaram, češ, zadeva ima okoli 50%. „KAJ?” se razburi, in na šank na trdo postavi steklenico, kjer je na nalepki narisana tekoča rdeča lava, spodaj pa piše, da ima 70% alkohola. „E addesso si capisce tutto, hehehe” (zdaj se razume vse) se zasmejim in možakar je bil veselo ponosen na tradicionalni proizvod. Pred odhodom sem spil še en požirek te res odlične pijače, nato pa začel počasi sestopati. A nekaj mi ni šlo v račun: tistega alkohola se ni čutilo. Po dobrih 500m hoje pa je zadeva komaj začela delovat: najprej sem mislil, da se je vulkan začel tresti, a je čez nekaj minut že popustilo. Šele, ko sem se vrnil do koče pa sem spoznal efekte te hinavske zadeve na 2900m višine: sonce me je osmodilo (na dobro podlago!) in postal sem rdeč ko kuhan rak. Jebenti etnejski ogenj, ma važno, da je ratalo, hehehe. Zmagali smo oboji, jaz in lokalna destilerija.
Četrti dan: na varni razdalji okoli jeznega vulkana
Zjutraj sem se poslovil od koče Sapienza in se odpravil po krožni poti okoli vulkana do koče Citelli (1750m). Pot poteka na višini med 1500 do 1900m, med različnimi plastmi lave, kamor pa v zadnjih stoletjih ni prišla lava, tam pa poteka po gozdovih. Gre za pot, ki jo je uredila Gozdna straža (Corpo Forestale) in jo opremila z neoskrbovanimi kočami, kjer se da prenočiti. Pot je nenaporna in poteka po kolovozih, je pa dolga (okoli 35km) in terja dobro zalogo hrane in tekočine.
Že ko sem zakorakal na pot sem opazil, da sem dan prej res nosil glavo na pladnju. Iz vršnih kraterjev je grmelo, ven so letele vulkanske bombe, občasno se je videlo tudi značilne prstane iz dima, ki so značilnost Etne. Kdorkoli bi se v takem motovilil blizu vršnih kraterjev, bi zagotovo končal kariero. “Dobro sem zadel pravi dan za vzpon do kraterjev” sem se veselil in nadaljeval celodnevno pot. Do večera sem prehodil že dve tretjini poti a kmalu se je pojavila težava kje sploh prespati. Namreč, na karti je bila označena koča, ki bi morala biti v bližini, vendar je tu ni bilo. Šele dan kasneje sem opazil, da so kartografi naredili napako. Ni bilo druge kot pripraviti spalno vrečo in zaspati pod milim nebom, na višini okoli 1700m.
Peti dan: koča Citelli
Z vstajanjem res ni bilo težav, saj je proti jutru začelo zebsti. Kaj hitro sem zakorakal na pot, saj zaloge vode niso dopuščale kakšnega motoviljenja. Nisem pa še prehodil 300 metrov, ko se je pred mano prikazala včeraj iskana koča. “Kartografi di merda” je bila prva izjava dneva, ob ogledu lepo urejene koče pa je padlo še nekaj krepkih. Namreč, kočo so napačno vrisali v planinsko karto, grrrr!
Sledilo je par ur prijetne hoje po izjemni pokrajini polni strjenih plasti lav, proti koncu poti pa po borovih gozdovih. Pred poldnevom sem že bil v planinski koči Ragabo (1450m), čez dve uri pa na cilju v koči Citelli (1750m), kjer pa sem takoj začel planirat novo akcijo: poskus vzpona na vrh aktivnega SV kraterja (3300m).

pot okoli vulkana poteka po udobnih kolovozih, kjer je dovoljeno le za vozila Gozdne straže in vulkanologov
Šesti dan: SV krater se ni pustil
Čudovito jutro pred kočo, a časa za lenarjenje ni bilo, zato sem kar hitro mahnil strmo navkreber do začetka grebena, ki pelje na vrh Pizzi Deneri (2847m). Teren je bil tu bolj stabilen in se ni preveč udiralo v pepel. Na samem grebenu pa sem imel lep pogled v kaldero La Valle del Bove. Gre za depresijo ovalne oblike, ki je nastala pred 64 tisoč leti, kot posledica kolapsa celotnega vulkana (Etna ima sicer relativno nenevarne izbruhe, vendar enkrat na več tisočletij se zgodi hud eksploziven izbruh, ki lahko dramatično spremeni videz vulkana). Ob 11.uri sem že bil na vrhu Deneri, kjer sem poleg botaničnih zanimivosti spoznal tudi, da se vreme počasi kvari. Ko sem čez deset minut sestopil do vulkanološke opazovalnice, pa so megle že zakrile vrh Etne.

vulkanološki observatorij na Pizzi Deneri. Starega, ki se je nahajal na južni strani, je že davno uničila lava
“Ki zdaj?” sem se vprašal, a ker sem imel časa na pretek, sem po kolovozu zakorakal naprej do kote 3000m, kjer sem ponovno lahko “občudoval” opozorilne table. Tokrat me niso motile. Zraven je ena skupina italijanskih planincev študirala, kaj narediti zaradi megle, mimo so prišli tudi gorski vodiči, ki z opozorili niso pretiravali, a so nam odsvetovali vzpon na vrh, tako zaradi vremena kot tudi možnih eksplozij. Kmalu sta se nam priključila še dva Francoza in vsi skupaj smo se lahkomiselno odločili za vzpon na vrh. Ker so vodiči videli, da mislimo resno, so nam dali nekaj nasvetov za varen vzpon ter nam pojasnili, kakšne nevarnosti bi lahko srečali. Pozneje smo vse to upoštevali in se vsaj delno spametovali.
Kmalu se je megla vsaj delno razkadila, mi pa takoj na juriš proti vrhu. A se je megla ponovno vrnila, v daljavi pa se je slišalo grmenje in ne samo grmenje … bile so tudi eksplozije iz kraterja! Punce so takoj pobrisale do kote 3000, mi pajacoti pa študirali kako in kaj, dokler ni nekaj kosov komaj strjene lave padlo v našo bližino. Šele takrat smo se spomnili besed vodiča, ki je pojasnjeval, zakaj si v megli niti vulkanologi ne upajo h kraterju: v megli se ne vidi, kam bodo padli vulkanska bomba in manjši izstrelki lave! Jasno, da smo tudi sami hitro pobrisali na varno. Kmalu se je ulila še ploha …
Dan pozneje pa me je že čakal povratek domov.
Na Etno sem se vrnil leta 2001, takrat že s kar nekaj konkretnih izkušenj in znanja vulkanologije, a pustolovščina ni bila več tako adrenalinska.