Hrabri hodijo bosi
Če pravijo, da ženske obožujemo čevlje, sem jaz tista izjema, ki potrjuje pravilo. Imam eno stopalo za številko večje od drugega in težko najdem udoben par, ki je povrh vsega še lep in njegova cena ne izčrpa proračuna. Vedno sprejemam kompromis med udobnostjo in estetiko, kjer skorajda vedno trpi slednja. Zato pa se vsako leto veselim toplejšega vremena, ko lahko škornje in zaprte čevlje zamenja lahkotnejša obutev. Takrat se mi zdi, da moji nožni prsti postanejo svobodni. Čeprav so bili celo zimo zaviti v mehke, raznobarvne nogavičke, ki so jih božale in cartale s svojo puhasto udobnostjo, pa so bili vseeno zaprti in utesnjeni. Vedno znova se razveselim dneva, ko ni treba iskati primernega para in lahko ostanejo prsti goli. No, pa ne čisto zares. V toplejših dneh si omislim takšne ali drugačne sandale, ki imajo običajno sto in en pašček, ki drži čeveljc na mestu, ker je vedno en prevelik ali drug premajhen. Vsakič, ko obujem odprto obuvalo, pa se še posebej ubadam z izgledom nohtov. Kako hudo je, ko pogled na pregrešno drage paščke čez nart zasenčijo neurejeni nohti.
In potem dobi tista ideja o utesnjenosti in svobodi čisto nov pomen. Ko obujem japonke, me žuli pri palcu, pri sandalih pa je neudoben kateri od paščkov, da o elegantnih petkah niti ne govorim, medtem, ko so bili nožni prsti celo zimo udobno nameščeni v razkošju bombaža.
Svoboda za nožice
Kaj je torej svoboda za nožice? Zavitost v mehke in razigrane nogavičke, skrite pred zlobnimi očmi razsodnikov ali odprtost na svežem zraku, vendar prevezanost s pasovi, vrvicami in drugimi sredstvi mučenja stopal, postavljene na ogled naključnim mimoidočim, ki se jim poveša pogled proti najnižjim delom telesa?
No, najbrž ni dileme, da je povsem svoboden nožni prst tisti, ki ga ne boža nogavica in ne objema pašček. Torej povsem razgaljen prst. Takšen, kot je bil od Boga dan. Pa vendar – kje si lahko privoščimo razgaliti stopala? V stanovanju? Vsekakor. Tam jih rada razgalim tudi v hladnejših mesecih. Copate vedno hitro nekje ‘pozabim’. Na dvorišču? Čudovit občutek je hoditi bos po domači, sveže pokošeni travi ali po poletni nevihti namočiti gole prste v sveže luže. Ob morju? Tam smo najbrž najpogosteje bosi. Sprehodi po peščeni plaži so prava masaža, ki blagodejno deluje na celo telo, ne le na podplate. Kaj pa kje drugje? Do danes še nisem razmišljala, da bi se v mesto odpravila bosa. Delno najbrž zaradi drugih, ker tega pač (skoraj) nihče ne počne, delno pa zato, ker si ne predstavljam stopati z boso nogo po umazanih pločnikih. A mi je dal misliti dogodek, ki sem mu bila priča te dni v bližnjem parku.
Hrabri hodijo bosi
Dedek se je sprehajal z vnučkama. Mlajša je bila bosa, dedek pa ji je nesel sandale. Ne vem, ali jih je sezula, ker so jo žulili ali iz kakega drugega razloga. Skakala je po travi in premagala vsako prepreko, ki ji je prišla naproti. Ni se ognila klopi, ampak je splezala preko. Tudi gnile češnje na tleh je niso motile. Nato pa je naletela na pot s kamenčki, ki so jo ščegetali po podplatih. Najprej ni vedela kako bi nadaljevala pot. Skoraj je že želela obuti sandale, a ji je dedek dejal: »Hrabri hodijo bosi!« In deklica niti pogledala ni več sandal. Ona je pa ja hrabra punca in bo zmogla tudi preko kamenčkov in peska.
In zaigralo mi je srce. Še rajši bom razgalila svoje nožne prste in jim ponudila svobodo brez nogavičk in brez paščkov. Pa vi?
