Škofjeloški pasijon 2015
Ko sem še gulila šolske klopi, je bilo neko uro pri slovenščini, takrat še enemu mojih omiljenih predmetov, da nam je profesorica na kratko omenila škofjeloški pasijon. Res na kratko, bolj kot pripombo in zaradi kulturne pomembnosti tega dogodka za slovenski jezik, vendar je bilo to dovolj, da se mi je v podzavest zapičila opomba, da si moram stvar osebno ogledati – če že ne zaradi drugega, potem zaradi majhne zamere, ker so dotični pasijon le omenili, ne pa, da bi ponudili ogled. Seveda takrat še nisem vedela, kako redka je ta predstava.
(Škofjeloški) pasijon in njegova zgodovina
Beseda pasijon izhaja iz latinske besede passio (trpljenje), in ponavadi pomeni popis Jezusovega trpljenja in smrti, ki se bere ali igra v tednu pred veliko nočjo. Običajno se v velikem tednu v cerkvi pri maši odigra pasijon, ko se duhovnik in ministranti premikajo od slike do slike križanja v cerkvi. Vendar je ‘pravi’ pasijon praviloma verska igra, v kateri je opisano življenje, delo in trpljenje osebe, ki je v določeni religiji – najpogosteje v krščanstvu – sveta, torej svetnik ali svetnica. Sam pasijon se je oblikovno razvil iz liturgične drame, ene od zvrsti duhovne drame v 10. stoletju. Konec 14. stoletja pa se iz cerkve ločijo in preselijo še naslednje zvrsti – misterij, mirakel in moraliteta. Sam pasijon ima elemente vseh treh; od misterija ima skrivnostnost, nedoumljivost dogajanja, od mirakla ima čudežnost (Samsonova moč), od moralitete pa neke vrste moralno zgodbo ali nauk – pri pasijonu je običajno to sporočilo h kesanju in poziv k prenehanju grešenja.
Pasijon je najbolj poznan v krščanstvu, predvsem zaradi Jezusa in njegovega križevega potu. Vendar imajo tudi druge religije svoje različice pasijonov – tako so že v starem Egiptu uprizarjali življenje in delo Ozirisa, egipčanskega boga mrtvih, muslimani pa s pasijonom predstavljajo trpljenje preroka Huseina. Pasijone so skozi čas izvajali skozi vso srednjeveško Evropo, ohranjeni pa so njihovi zapisi – delni ali popolni – za Francijo, Anglijo in Nemčijo, pa tudi za slovanske (Češka in Poljska,) dežele.
Slovenija ima precej bogato tradicijo pasijonov, čeprav je večina že utonila v pozabo, predvsem mo terezijanskih in jožefinskih reformah, ki so korenito zmanjšale vpliv Cerkve na življenje navadnega človeka. Vseeno pa so se v rokopisu ohranili trije pasijoni – osapski, kapelski in škofjeloški pasijon.
Škofjeloški pasijon je še najbolj znan, predvsem po zaslugi ohranjenosti svojega besedila in oživitve prireditve leta 1999 in 2000. Poseben pomen ima tudi zato, ker predstavlja najstarejše pisno delo v slovenščini in najstarejšo ohranjeno evropsko režijsko knjigo, ki je tudi edina ohranjena iz baročnega obdobja. Poznana je tudi pod latinskim imenom Processio locopolitana, njen avtor pa je bil loški kapucin pater Lovrenc Marusič, poznan tudi kot oče Romuald (1676-1748). Napisal ga je okrog leta 1713, z nadaljnimi popravki do leta 1727 po predlogah še starejših slovenskih pasijonskih procesij. Prvič je bil škofjeloški pasijon izveden leta 1713, ko je škof Kaunitz posvetil kapucinsko cerkev, dokumenti pa navajajo, da se je pasijon izvedel tudi leta 1715.
Samo besedilo je bilo napisano v slogi verzificiranih monologov nastopajočih oseb, skupno organiziranih v 13 podob ali slik, ki so prikazovale posamezne prozore iz svetega pisma. Skupno ima 869 verzov v starološkem narečju, kar pomeni, da se je oče Romuald veliko naslanjal na tamkajšnje in takratno narečje domačinov. Besedilo, po katerem se izvaja današnji škofjeloški pasijon, izvira iz leta 1721, čeprav so v Škofji Loki pasijon izvajali že veliko prej, se je pa omenjena različica ohranila v rokopisni obliki v bližnjem kapucinskemu samostanu.
Slika 0: Originalno besedilo, Luciferjev monolog
![By Romuald Lovrenc Marušič [Public domain], via Wikimedia Commons](https://mojpogled.com/wp-content/uploads/2015/04/Romuald_Lovrenc_Marusic_-_skofjelo--ki_pasijon.jpg)
By Romuald Lovrenc Marušič [Public domain], via Wikimedia Commons
Pasijon je zasnovan kot procesija, ki se zaustavlja na določenih točkah Škofje Loke. Posebnost te procesije je, da se scene premikajo iz prizorišča na prizorišče, tako da tukaj gledališče pride k gledalcu in ne obratno. 😀 Igralci stojijo na platformah, ki jih moški nosijo od prizorišča do prizorišča, na njih pa stojijo igralci. Del pasijona se odigra tudi na improviziranih odrih, za dodaten ‘pospešek’ pa poskrbijo tudi konjeniki. Skupno v pasijonu sodeluje več kot 1000 ljudi, od tega je prek 900 ljubiteljskih igralcev in okoli 80 konjenikov.
Kot zanimivost: leta 2011 je slovensko ministrstvo za kulturo skupaj z občino Škofja Loka začelo pripravljati nominacijo Škofjeloškega pasijona za vpis na Unescov seznam nesnovne kulturne dediščine. Sam škofjeloški pasijon pa je že vpisan v register žive dediščine Republike Slovenije, in to kar na prvo mesto.
Vtisi s pasijona
Moj obisk škofjeloškega pasijona je bil bolj ali manj srečen splet naključij. V društvu gluhih in naglušnih Celje imamo člani možnost, da gremo na skupinske izlete, ki so tudi poučne narave (priznam, tistega na Kobarid sem izpustila. Psst. :D). Običajno se jih redko udeležim, ker imam vmes že druge načrte, toda tokrat je bila vaba preveč dobra, da ne bi ugriznila vanjo. Ker sem neozdravljiv navdušenec nad zgodovino in ex-slovenist (če kaj takega sploh obstaja. Enkrat slovenist, vedno slovenist.). In ker sem si želela videti konje. 80 razlogov z grivami, kopiti in repi, da se zadeve definitivno udeležim. Torej… Jaa.
Presenetljivo pa za obisk pasijona v društvu ni bilo veliko navdušenja, predvsem po zaslugi sindroma povelikonočne utrujenosti, tako da smo bili tistega lepega pomladnega popoldneva samo štirje junaki, ki smo si upali zapustiti domače brloge in se podati novim dogodivščinam naproti. En junak in tri junakinje, vendar se naš šofer ni prav nič pritoževal, da je bil v manjšini. 😀 Čisto dovolj nas je bilo, da smo se udobno namestili v njegov mali renault clio in že smo brzeli po avtocesti proti Škofji Loki.
Škofja Loka je bilo starinsko in živahno mestece, kljub temu, da je bila v ozračju skoraj poletna vročina. Dostop do parkirišča je bil lepo urejen in od tam do prizorišča smo imeli le še kakih 20 metrov. Domači trgovci in obrtniki so neutrudno prodajali spominke in domače izdelke v obliki čipk, vrečic sivke in naravnih mil, prtov, šalov, lončevine, krzna in sladkih dobrot.
Slika 1: Ročni izdelki pridnih rok.
Vir: [škofjeloški pasijon 2015, lastne slike]
Po kratkem hlajenju s sladoledom, da sem malo ‘prišla k sebi’ sem poskusila še jabolčni ‘štrudl’ s tistih koncev. Čeprav si nisem bila na jasnem, da je to ‘štrudl’, predvsem zaradi oblike in načina pakiranja. Posodica je bila v obliki ladjice, za ketero je trgovka trdila, da je iz bambusa, sama pa sem jo imela na sumu, da je koruzno ličkanje. 😀 Prilagam sliko, da presodite sami.
Slika 2: ‘Štrudl’ v ladjici.
Vir: [škofjeloški pasijon 2015, lastne slike]
Vsebina me je itak bolj zanimala, tako da sem se ojunačila in pokusila. Presenetilo me je, da je bil ‘štrudl’ nabit z aromo – cimet, jabolka, med, sladkor… vse dobro v enem paketu, sem si pa morala priznati, da še ene tako ‘bombe’ ne bi mogla spraviti vase. 😀 Dobro za požret, toda zelo, zelo sladko, veliko bolj, kot sem vajena ‘štrudla’ z naših koncev.
Po kratkem ogledu stojnic – posebno sem se mudila pri tistih s sirom in knjigami – sem jo pobrisala še v bližnjo cerkev svetega Jakoba. Zaradi hladu in ljubega miru. Cerkev sv. Jakoba spada med primerke gotske arhitekture, in čeprav je dajala vtis natrpanosti zaradi majhnosti in tesno stisnjenih klopi ter masivnih stranskih oltarjev, mi je občudovanje pritegnila predvsem trojica barvnih stekel nad glavnim oltarjem, ker so bila večinoma modra v različnih odtenkih, kar je za cerkve iz tistega obdobja precejšnja redkost, ker so bila modra stekla draga za izdelavo. Cerkev bi lahko še in še raziskovala, vendar je bil na žalost že čas, da se odpravimo na tribune.
Slika 3: Modri vitraži v cerkvi
Vir: [škofjeloški pasijon 2015, lastne slike]
Dobro no, tribune so malce zavajajoč naslov, vsaj za naš prostor, kjer sem videla, da je bilo prizorišče ograjeno, znotraj ograde klopu za gledalce, ob vogalih zvočniki in v enem kotu blizu mene še televizijski ekran za predvajanje besedila, česar sem se, ker sem gluha, zelo razveselila. Nobenih kulis, če hiše mestne kašče za samim golim golcatim odrom ne štejemo kot kuliso. Vendar sam pasijon kulis ne potrebuje.
Slika 4: Redarji v uniformah za škofjeloški pasijon 😀
Vir: [škofjeloški pasijon 2015, lastne slike]
Prizorišča za pasijon so bila štiri, A, B, C in D. Mi smo bili na D, ki je bil prilagojen za slepe in gluhe. Za slepe nisem videla prilagoditev, gluhi pa smo imeli dve. Prvo sem že omenila – televizijski ekran, na katerem je bilo podnaslavljanje besedila, ki so ga govorili igralci. Ker so igralci govorili v starem, originalnem škofjeloškem narečju, je spremljanje pisnega besedila poleg poslušanja ogromno pripomoglo k razumevanju zgodbe in likov. Za gluhe je velikokrat težko razumeti sogovornika že če govori ‘normalen’ slovenski jezik, arhaične oblike slovenščine pa znajo biti prav posebna kolobocija, če ne poznaš takratnega narečja. Saj ne, da je bilo besedilo zelo oddaljeno od moderne slovenščine, vendar gre temu pripisati tudi rahli modernizaciji besedila, čeprav so se posebnosti kljub vsemu ohranile – večinoma v naglaševanju, nekatere črke/glasovi so na mestih premenjajo ali manjkajo in posamezne besede so prevzete iz nemščine.
Dodatno sem imela to srečo – ali pa nesrečo – da sem bila sredi gluhih. Popolnoma gluhih, tistih, ki za sporazumevanje uporabljajo kretanje (znakovni jezik). Med vsem tem kriljenjem z rokami sem se počutila kot Don Kihot, ki je pravkar sprevidel, da ima namesto z velikani opravka z mlini na veter. Neprijeten občutek, predvsem zato, ker nisem vajena, da mi dobesedno pet minut pred predstavo skupina ljudi, ki sedi okoli mene, krili z rokami kot zmešana. Zdelo se mi je nevljudno in moteče, čeprav sem se zavedala, da je bil njihov način sporazumevanja še razmeroma tih v primerjavi s slišečimi (toda zelo, zelo, zelo opazen.).
Predstava se je začela zelo burno, z bobnanjem in postavo, oblečeno v belem, ko je prijezdila pred gledalce. Smrt!
Slika 5: Smrt. Za nekaj običajno tako tihega je na prizorišče prispela precej damatično… v spremljavi bobnov
Vir: [škofjeloški pasijon 2015, lastne slike]
Nato angel res ni štedil besed, ko je Adama in Evo nagnal iz raja, pa tudi hudič je bil več kot zadovoljen, da je ‘ušpičil’ izvirni greh. Posebnost pri drugem prizoru mi je pritegnila tudi predstavitev cehov in njihovo vpletenost v pasijon – kovaški za kelih trpljenja, lončarsko-zidarski za vrvi, s katerimi so zvezali Jezusa, čevljarski za šibo, s katero je bil Jezus tepen, pekovski za oblačila, v katera je bil Jezus oblečen, mesarski z gobo, s katere je Jezus pil in krojaški za trnovo krono. Na trenutek se je zdelo nepovezano, ker posamezni predmeti niso bili vedno direktno povezani z obrtjo, ki jih je predstavila.
Slika 6: Tukaj je samo ena zadovoljna partija, in to ni tista, ki je v črnem.
Vir: [škofjeloški pasijon 2015, lastne slike]
Tretji prizor je bil zanimiv, ker se je predstavila Smrt, in kako so vsi, ne glede ali so cesarji, knezi ali kralji, pod njeno oblastjo. In tukaj sem prišla na svoj račun, ker je bilo v mimohodu mrtvaške konjenice kar 47 konjev! 😀 Četrti prizor me je kljub resnosti nasmejal. Hudiči se igrajo s pogubljeno dušo, kar je že samo po sebi resno dejanje, vendar se mi je zdelo smešno, da hudiči tako lepo ubrano pojejo 😀 Bi priložila posnetek, vendar je datoteka žal prevelika.
Slika 7: Hudiči se igrajo z grešno dušo
Vir: [škofjeloški pasijon 2015, lastne slike]
Peti prizor je bil Jezusov vhod v Jeruzalem… na majhnem osličku. Res majhnem, in še zdaj se sprašujem, ali je igralec sedel na njem ali ne. Šesti prizor je bil zadnja večerja, ker je Jezus napovedal da ga bo eden od učencev izdal za 30 srebrnikov, presenetilo pa me je, da je kar naravnost napovedal, da ga bo Judež (Juda Iškarijot) izdal, ker tako v svetem pismu ni pisano.
Sedmi prizor, ko Samson obračuna s Filistejci, se na videz ne vključuje v celoten pasijon, vendar je. Samsonova moč je anititeza Jezusovi – kot je bil Samson fizično močan in maščevalen, ker je vrnil ‘milo za drago’ Filistejcem, je Jezus močan na drugačen, duhoven način, in nemaščevalen, kar daje kontrast tema dvema slikama. V prizoru na gori je tako prikazan Jezus, ko je sam, in bije smrtni boj z duševno in duhovno stisko ter vnaprej podoživlja trpljenje, ki ga čaka.
Slika 8: FIlistejci, preden jim je Samson dal lekcijo…
Vir: [škofjeloški pasijon 2015, lastne slike]
Slika 9: … in potem, ko je Samson končal lekcijo
Vir: [škofjeloški pasijon 2015, lastne slike]
Osmi in hkrati deveti prizor je bil zanimiv, ker je tukaj hudič vabil Judeža, naj izda Jezusa in se obesi. Zanimiv je bil predvsem Judežev dialog, kjer se je po izdaji Jezusa duhovnikom kesal in opozarjal gledalce, naj ne hodijo po njegovi poti. Dodatno Jezus igra ping-pong žogico med Herodom in Pilatom. Tudi antična jurisdikcija je imela svoje napake…
Deseti prizor je eden najbolj čustvenih, ker tukaj Judje Jezusa bičajo in žalijo. V starih časih so bičarji – to so ljudje, ki so delali pokoro z bičanjem svojih teles – ki so spremljali ta prizor, uporabljali prave biče, da so se bičali in zadajali udarce, vendar so bili zakrinkani s črnimi kutami, da so se izpostavili samo njihovi grehi in ne osebe. Danes je to manj strogo in bolj simbolično gledano. Dodatno so v tem prizoru sodelovali tudi križenosci, ki so namesto bičanja za pokoro na svojih hrbtih nesli križe. Posebnost tukaj je predvsem dialog med krvniki, ki bičajo Jezusa, ko se bahajo, kdo bo Jezusa bolje premlatil. Ne preveč pozitiven prizor, vendar to je pasijon. Kot protiutež in moralni vodniki so na tem mestu angeli, ki nagovarjajo gledalce h kesanju.
V enajstem prizoru se ponovno pojavijo bičarji in križenosci, tukaj se tudi krona Jezusa s trnovo krono. Jezusa tukaj še dodatno zasmehujejo. Kot posebnost, rekviziti so pravi. Celo tako zelo, da se je eden igralcev pičil na trnjevi veji. 😀 Tudi tukaj sodelujejo nosači odra – tokrat so v rdečih kutah. Če še nisem omenila, premikanje odra se je lahko izvajalo na dva načina – prepeljevanje z vprego, ali, kot je v navadi v škofjeloškem pasijonu, prenašanje. Prenašanje je bilo tudi del spokorništva, ker so bili taki odri težki. Zdaj sicer oder nosi približno 20 do 25 ljudi, vendar je zelo verjetno, da jih je v preteklosti v znamenje pokore oder nosilo manj oseb, ker so bili tako bolj težki.
Slika 11: Kronanje s trnovo krono
Vir: [škofjeloški pasijon 2015, lastne slike]
Dvanajsti prizor je eden vmesnih, in predstavi svetega Hieronima. Hieronim je bil prvi prevajalec celotnega svetega pisma v latinščino – njegova verzije je poznana pod imenom Vulgata (ljudska). V postu in molitvi je premišljeval Jezusovo življenje in trpljenje, in je zastopnik iskrenih bičarjev in puščavnikov. V tem prizoru sodelujejo bičarji, dodatno pa puščavniki, ki nosijo rdeče križe, ti pa pomenijo svete samotarje, ki hodijo Hieronimovo pot. Rdeči križi so obarvani tako zato, ker naj bi poudarjal njihovo ljubezen in gorečnost v sočustvovanju s Kristusom. Kot zanimivost – sveti Hieronim je tudi zavetnik arheologov, učenjakov, knjižničarjev, študentov in prevajalcev.
Slika 12. Sveti Hieronim
Vir: [škofjeloški pasijon 2015, lastne slike]
Trinajsti prizor je bil zanimiv, ker je prikazal konflikt med Pilatom in farizeji, ki so ga nagovarjali, naj Jezusa obsodi na smrt. Bil je zelo čustven prizor, ker se je videl Pilatov konflikt med storiti, kar je prav, in storiti, kar zahteva množica. V tem prrizoru sem prav sočustvovala s Pilatom, ker je bil res videti, da bi bil najraje kje drugje, ne pa v godlji, ki so jo zakuhali farizeji. Lomitev palice, ki po rimskem običaju pomeni obsodbo na smrt, je bila prav dramatična.
Slika 12. Pilat med slabo in slabšo dolžnostjo. Mu prav nič ne zavidam.
Vir: [škofjeloški pasijon 2015, lastne slike]
Štirinajsti in hkrati petnajsti prizor je bil spet prizor antitez – razbojnika, ki sta bila obsojena na smrt, sta imela križe, na katerih bosta križana, peljana na vozu, medtem ko je Jezus moral nositi svojega, medtem ko so ga suvali in sramotili. Dodatno je tukaj dobila svoj del monologa tudi Veronika s potnim prtom. Za Jezusom gre tudi njegova mati Marija, z ženami, ki ga objokujejo.
Šestnajsti prizor je bil Jezus na križu, in rimski vojščak Longinus, ki je prebodel Jezusu stran. Tu smo vsi poskočili na stolih, ker se je z neba (zvočnikov) ob dejanju oglasilo glasno grmenje. Ni čudno, da se je Longinus tako hitro pokesal :D. Nadalje je Marija Magdalena pod križem prosila za odpuščanje. Kot alegorije pokristranjenih celin so bile tudi štiri osebe – baročno napravljena Evropa, porcelanasta Azija, divja Amerika in barvita Afrika. Avstralije v času pisanja pasijona še niso poznali, zato ni bila vključena v hvalnico. Posebnost pri tem prizoru je tudi prisotnost čete dragoncev, to je vojakov konjenikov v času baroka, kar je dalo dogodku še poseben pomen, čeprav se niso ravno vklopili med antično oblečene igralce, bičarje in puščavnike.
Sedemnajsti prizor je bila Marija, mati sedmih žalosti, ko je objokovala sinovo smrt, in Janez, Jezusov najljubši učenec, ki trpi skupaj z njo. Tukaj je bilo zanimivo, da je bil vključen tudi Kupid, grški bog ljubezni ki nosi lok in puščice ljubezni, kot alegorija Marijine ljubezni, ki poveličuje Jezusa, da se mu je dal uloviti in raniti. Tudi tukaj so nastopali bičarji in križenosci.
Slika 13: Marija, mati sedmih žalosti
Vir: [škofjeloški pasijon 2015, lastne slike]
Osemnajsti prizor je prizor kesanja in prošnje odpuščanja v obliki izraelskega kralja Davida, kako prosi odpuščanje pred skrinjo zaveze. Svoje atribute kraljevanja – krono, žezlo in plašč – je odložil in tako izkazal ponižnost pred Bogom, namesto tega ima v rokah harfo. Skrinjo zaveze so nosili duhovniki leviti, zraven pa jih je spremljal pevski zbor.
Slika 14: David z znamenji vladarstva in za njim leviti s skrinjo zaveze
Vir: [škofjeloški pasijon 2015, lastne slike]
Devetnajsti prizor je slavnostni zaključek pasijona – božji grob, ki ga po tradiciji nosi 14 škofjeloških meščanov. Jezus je umrl, in njegova smet je zmaga nad grehom, zato ga nosijo po mestu kot vlikega zmagovalca. Ker pa še ni vstal, zraven igrajo žalostinko.
Slika 15: Božji grob
Vir: [škofjeloški pasijon 2015, lastne slike]
Dvajseti prizor pravzaprav spada k devetnajstemu, in se ju gleda skupaj, čeprav je godba poseben prizor kot dokončni zaključek pasijona. Tu gre predvsem za petje, in moram priznati , da je bilo res odlično. Kako tudi ne, ker sta sodelovali dve vokalni skupini in še dodatne pevke s srebrnimi glaski 😀
Slika 16: Zaključni glasbeniki
Vir: [škofjeloški pasijon 2015, lastne slike]
Pasijon se je končal, glede na to, da se je začel ob štirih popoldne, šele ob pol osmih zvečer. Bilo je še nekaj časa za lagoden sprehod ter nakup spominkov, nato pa smo se počasi odpravili proti domu, polni novih vtisov in doživetij ter vsaj malce pripravljeni, da se trudimo biti boljši.
Mi je žal, da sem šla, ko bi lahko popoldan preživela doma na strehi in se lenobno grela pod sončnimi žarki? Niti ne, ker sem še eno stvar odčrtala s svojega seznama želja. 😀 Če pravijo, da nisi Slovenec, dokler se ne povzpneš na Triglav, bi morali hkrati dodati tudi, da si kulturno izobražen Slovenec šele, ko obiščeš škofjeloški pasijon. Ta pasijon je del naše zgodovine, vere in kulture, in želela bi si, da bi si ga lahko ogledalo še več ljudi, da bi videli, kako bogat in živ je ne le naš jezik, temveč tudi naš narod nasploh. Tako da upam, da boste do leta 2021 zbrali dovolj radovednosti in poguma, da se ga udeležite in v njem preprosto uživate.
