Če hočeš videti, moraš gledati s srcem.
Že od majhnega me spremlja misel: Če hočeš videti, moraš gledati s srcem, bistvo je očem nevidno, ki jo je zapisal Antoine de Saint-Exupéry v Malem princu. Resnična in globoka modrost, ki se včasih sliši tako klišejsko, vendar pa se v samem bistvu lahko dotakne vsakega izmed nas. Pri meni se vedno znova in izkaže za resnično. Bistvo je zares nevidno našim očem in kadarkoli tega nisem upoštevala, me je resnica »treščila« naravnost v obraz. Bistvo človeka lahko vidimo tako, da odmaknemo svoje vnaprejšnje sodbe in odpremo srce. Koliko pa si to tudi zares dovolimo upoštevati, pa je lahko povsem drugačna zgodba.
Večkrat se mi je že zgodilo, da sem koga prehitro »obsodila« na podlagi njegovega videza in na tej podlagi dodelala vse podrobnosti in si naredila popolnoma napačno mnenje o njem. Kakšen človek, ki sem ga spoznala, se je zdel urejen, uglajen in tudi besedno je znal precej dobro prepričati, vendar se je kasneje izkazalo, da ni to, kar govori, da je. Nemalokrat sem bila presenečena, ko so ravno ljudje, ki so bili po videzu popolnoma »kultivirani«, omikani in razgledani, kasneje pokazali popolnoma drugačno in resnično plat sebe. Ko so sneli masko, se pod njo ni skrivalo nič »lepega«. Bili so prazni.
Presenečenja pa so se dogajala tudi v obratni smeri. Ljudje, ki so pod vplivom prvega zmotnega vtisa delovali popolnoma čudno, včasih tudi zmedeno, so se kasneje izkazali za čudovite ljudi, za katere včasih rečemo, da so pravi biseri. Ljudje s čistimi in iskrenimi nameni, polni empatije. V času, v katerem živimo, je toliko različnih preoblek in mask, ki jih človek lahko nadene, da pravilo, da obleka naredi človeka lahko zares strumno pomete z vsem ostalim. Vsakdo je navzven lahko vse. Resnična »vsebina« človeka, pa nas lahko popolnoma preseneti.
Ljudi, ki po nekih pravilih, ki naj bi opredeljevala, kaj lepota je in kaj ne, ne izgledajo »lepi«, se ne oblačijo po najnovejši modi, za nameček pa jih krasi še nezaupanje vase, kar hitro prezremo, tako v socialnem kot tudi poslovnem svetu. Večkrat jim damo svoje nalepke, še preden imajo možnost, da se predstavijo.
Na podlagi prvega videza hitro ustvarimo mnenje, ki včasih ni najbolj pravilno. Ne sodi knjige po platnicah, bi lahko rekli. Ker lepe platnice še ne pomenijo nujno tudi dobre vsebine. Prav tako ne sodi drugih, ker ne glede na to kakršen koli že nekdo je, morda ne vemo kakšna je bila, oziroma je njegova pot, da je postal takšen.
Včasih bi najraje imela neke vrste rentgensko napravo, ki bi nemudoma poskenirala človekovo resnično naravo in bi mi takoj posredovala povratne informacije. 🙂 Če pa dobro pomislim, navsezadnje imamo vsi v sebi takšne vrste »napravo«. Imenuje se srce, ki vedno vidi pravo resnico. Včasih se kasneje le prepustimo pretentati našemu umu, prepričanjem ter morebitnim sodbam in opazkam.
Človekova vsebina je tisto, kar na dolgi rok šteje največ. To se lahko izkaže za dobro popotnico, preden bomo naslednjič zopet pri tem, da koga »obsodimo« vnaprej. Saj veste, če hočeš videti, moraš gledati s srcem, bistvo je očem nevidno.
