Človek, samo človek sem …
Tih, deževen dan. Dan, ko si vzamemo čas zase, dan, ko morda bolj razmišljamo … O sebi, o življenju, o stvareh, ki so se nam dogodile, pripetile. Danes je eden takšnih dni. Dežne kapljice udarjajo po strešnem oknu in igrajo svojo melodijo … Melodijo, ki pomirja tok mojih misli, moje dihanje… Udobno zleknjena v naslonjaču, s skodelico čaja v roki razmišljam …
Razmišljam. Kdo sem, kam grem? Zakaj nas kdaj pa kdaj nekatere stvari tako zelo prizadenejo? Kako je možno, da kdaj v zavednem stanju nezavednosti storimo kaj, kar prizadene druge? Oh, človek …
Ja, človek, samo človek sem. Ne morem vedno dati vsem vsega, ne morem se vedno znova, dan za dnem vsem razdajati v vseh 100%, ki jih premorem, vseh 365 dni, razen tistega enega dneva, morda dveh, ko enostavno ne zmoreš. Poleg tega, kaj pa jaz? Včasih mora človek kaj dati sam sebi, ne le drugim. Pa ne govorim o egoizmu, materialnih stvareh. Enostavno, včasih moramo vso energijo, ki jo nosimo v sebi podariti sebi.
Nekaj let nazaj mi je znanka rekla:”Ja kaj pa je danes s teboj. Žalost, kje je tvoj nasmeh? Kaj je narobe s teboj? Ti nikoli nisi takšna.”
Nič ni narobe, nič. Le včasih, se tudi moje baterije iztrošijo. Takrat se morda zdim brezbrižna, a v srcu nisem. Le možgani, ti tisti dan ne zmorejo več …
In včasih se mi zdi, da so slaba volja, neprijaznost, brezbrižnost dovoljeni vsem okoli mene, le meni ne. Ker, sem sicer vedno prijazna, dobre volje in mi je mar.
A … človek sem, le človek … tudi jaz ne zmorem vedno vsega.
Vem, morda se ob prebiranju teh vrstic sprašujete, kam je odtaval ves moj optimizem … Danes ga ni, je na dopustu. Saj ne, šalim se. Le …
… Včasih, oh včasih, je tudi meni težko. Glava polna misli, ki begajo sem ter tja. Ko delam eno, sem z mislimi že pri drugi, tretji in četrti stvari. Vedno znova dan za dnem. In ja, včasih, samo včasih se tudi jaz iztrošim. In takrat, me morda ne prepoznate. A sem tu. Vedno sem. Le včasih rabim svoj mir. Vaše razumevanje. Človek sem, le človek. In iskreno, žalosti me, da me tisti, ki me sprejemajo, ko sem ”prava” in v pravi formi, ne znajo sprejeti, ko mi ”malo manjka” in, ko se tudi moje baterije iztrošijo. Takrat potrebujem sebe, da zopet najdem sebe …
Človek sem, samo človek. Človek sem, delam napake. Človek sem, ki kdaj nehote prizadene, in je kdaj prizadet. Človek sem, ki rad pomaga, a kdaj bi tudi meni kakšna pomoč prav prišla. Hvaležna sem zanjo. Človek sem, ki veliko pričakuje. Od sebe in od drugih. Ljudem okoli mene želim dobro, ne slabo. Veselim se uspehov drugih, četudi ne povem vedno na glas. Človek sem, ki se trudi. Človek sem, ki upa. Človek sem, samo človek, zato kdaj pa kdaj česa ne zmorem. Včasih pa enostavno nočem in ne morem. Priznam. In jemljem si pravico do tega. Ne morem vedno samo dajati, se razdajati. Človek sem, ki oprosti, in sem človek, ki prosi odpuščanja. Ljubim ljudi, živali, naravo, svet okoli sebe. Človek sem, ki si želi biti ljubljen in sprejet. Sem vesele narave, a tudi jaz jočem, se zavijem v molk, žalost. Človek sem. Svojeglav. Človek sem sočuten in včasih prav prikupen. A pride dan, ko le človek sem zlovoljen in takrat … ne, takrat si nisem všeč. Človek sem, ki je delaven, a včasih prav zares, zares len. A vse to je del naše narave. Tega kar sem. In – človek sem.
Človek sem, le človek sem … zmotljiv in nedokončan. Človek sem, ki se kdaj pa kdaj skrije za oblak, kjer čaka, da dež mine, sonce posije in mavrico odkrije.