Depresija, bolezen današnjega časa (2)

Preden nadaljujete, preberite Depresija, bolezen današnjega časa

Nevroza je bolezen čustvovanja

Name osebno je največji vtis glede zdravljenja nevroze, pri kateri sta ansioznost in depresija najizrazitejša simptoma, naredil ameriški psihoterapevt, Arthur Janov, ki je konec šestdesetih let prejšnjega stoletja po naključju odkril obliko terapije, ki je v svetu znana kot »primalna terapija«. Malokdo ve, da je bil na terapiji v Primalnem centru pri Janovu, v Los Angelesu (Venice Beach), v sedemdesetih letih prejšnjega stoletja tudi svetovno znani pevec, vodja Beatlov, John Lennon. Janov je po njegovi smrti povedal, da je nosil Lennon v sebi zelo veliko čustvene bolečine, ki je izhajala iz njegovega otroštva in je bila povezana z ločitvijo staršev pa tudi z mamino odsotnostjo in zapuščanjem. Njegova kasnejša potreba po omamljanju na različne načine zato ni bila naključna, saj je šlo za nezavedne poskuse ublažiti notranjo, čustveno bolečino. Janov je mnenja, da je med t.i. slavnimi in zvezdniki največ čustveno hudo prizadetih ljudi. Če samo pogledamo Marilyn Monroe, Elvisa Preslyja, Jimija Hendrixa, Whitney Houston, Michaela Jacksona itd. Tragični konci življenjskih poti teh ljudi in dejstvo, da so bili vsi bolj ali manj zasvojeni z omamljanjem vseh vrst, kaže na globoko potlačeno bolečino, ki jo nosijo v sebi. Čeprav ti ljudje neznansko hrepenijo po »ljubezni«, ki se kaže v oboževanju s strani množic, so v sebi in v svojem zasebnem življenju neznosno osamljeni (Jackson in Elis sta svojo osamljenost pogosto omenjala). Lennon se je po Primalni terapiji, ki je trajala nekaj let, počutil bolje. Takrat je napisal najlepše, najbolj globoke in hkrati preproste pesmi. Zdi se mi, da je bila All you need is love napisana v tistem Lennonovem postprimalnem obdobju.

Temeljno spoznanje in vodilo Janova pri njegovem terapevtskem delu je bilo, da je nevroza bolezen čustvovanja. Po mojem mnenju je on odkril bistvo, skupno jedro in pravo naravo duševne motnje, kot je nevroza in njenih nešteto simptomov. V svoji prvi knjigi (Primalni krik) opiše to bolezen, ki ni in hkrati je bolezen, ker človeku na videz nič ni in tudi telesni izvidi ne pokažejo nobenih težav, pa se človek vseeno ne počuti dobro in kronično notranje trpi. V svoji knjigi z naslovom Primalni krik (leta 1970 in leta 1990), je zapisal, da človeštvo trpi od neke zahrbtne bolezni, ki je najbolj neulovljiva, najbolj uničujoča in najbolj razširjena od vseh človeških bolezenskih težav. Je tako psihološko, fiziološko, kot biološko stanje, ki ga ni mogoče ozdraviti z dietami, vajami, meditacijo, moralnim obnašanjem, drogami, zdravili ali kirurgijo. Ni omejena le na eno mesto, saj je to obolenje, ki se nahaja tako rekoč povsod v telesu in možganih. Je vseprisotno, pa vendar se ga večina ljudi ne zaveda. Zdravniki, ki zdravijo to bolezen, niso gotovi, kaj sploh iščejo in se niti ne strinjajo o tem, ali sploh obstaja. Izraža se s toliko različnimi simptomi, da zgleda kot stotine bolezni in ne ena sama. Tako rekoč niti en del, niti ena celica telesa ji ne more pobegniti. Ta bolezen je nevroza. V njenem jedru je emocionalna bolečina, ki je nihče zavestno ne občuti – primalna bolečina. Skoraj vsi nosimo v sebi veliko količino emocionalne, primalne bolečine, ki nas lahko v vsakem trenutku preplavi. Ta bolečina, ki je posledica nezadovoljenih emocionalnih potreb iz otroštva (pomanjkanje ljubljenosti v otroštvu), je pogosto tako velika, da je ne moremo zavestno občutiti. Posledice te potisnjene, nedoživete bolečine se kažejo v načinu, kako živimo, kakšne odnose imamo z drugimi, kako se počutimo v svojem telesu, kakšne bolezni imamo, itd. Primalna bolečina, nevroza, je velika skrivnost današnjega časa in predstavlja del masovnega nezavednega – to je nezavedna zarota, pri kateri se vsi strinjamo, da zanikamo osrednjo stvarnost sodobnosti, sumljivo dediščino naših potisnjenih potreb, čustev in bolečin.

O Janovu in Primalni terapiji bom še pisal v naslednjih prispevkih pod skupnim naslovom Depresija, bolezen današnjega časa. Sem med redkimi Slovenci (sam ne poznam nobenega takega), ki se je dejansko odpravil v Los Angeles v Primalni center k Janovu in tam, kot udeleženec na primalni terapiji doživel fantastične stvari, ki jih človek težko verjame, če jih sam ne doživi. Najbolj neverjetne so bile izkušnje iz skupinske terapije, na kateri so bili zbrani ljudje iz vseh kontinentov sveta, mladi in malo starejši, od dvajsetletnikov do petinpetdesetletnikov, ki so na obrobju Mesta Angelov iskali duševno zdravje in ravnovesje v tem terapevtskem centru. Tam lahko šele dojameš besede Janova, da človeštvo trpi od neke zahrbtne in neulovljive bolezni, ki se imenuje nevroza.

Nevrotičnih simptomov je ogromno, bistvo je enako

Simptomov kot pojavnih oblik nevroze je pravzaprav toliko, kot je ljudi ogromno, vendar je skupno vsem ljudem, ki jih muči nevroza v svojih neskončnih pojavnih oblikah, da vsak na nek način trpi in na videz »muči samega sebe«. Notranja čustvena napetost se lahko kaže v mučnih prisilnih mislih, nenehni  zaskrbljenosti, nenehnemu strahu, da se bodo stvari v življenju slabo iztekle, misli o hudih boleznih, da bo vojna, potres, vse to pa spremlja nenehna tesnobnost, ki jo nevrotik čuti v telesu in simptomih, kot so: tiščanje v prsih, bolečina pri srcu, nenehna napetost v trebuhu, v glavi, sencih ali kakšne druge telesne bolečine, ki jim ni mogoče najti telesnega vzroka, itd. itd. Različic, kako lahko nevrotik zgolj s prisilo misli muči samega sebe, je nešteto in tu se pokaže neskončnost človeške domišljije, žal v tem primeru destruktivne. Kako bizarni so lahko ti strahovi, mi je pred leti potrdil primer znanca, sicer zelo inteligentnega, sposobnega in uspešnega, ki je imel mučne vsakodnevne strahove, fobije, da bo umrl, ker naj bi bil v (vsaki) hrani, ki jo je ravnokar pojedel, skrit smrtonosen strup, ciankalij. Po vsakem obroku je vsaj pol ure umiral v smrtnem strahu, ali in kdaj bo začel ciankalij v njegovem telesu delovati. Pomagala ni nobena logična razlaga, nobena tolažba in nobeno pojasnilo, kako razumsko nesmiseln je njegov strah. Ta človek ni bil dementen in ni imel izgubljenega stika z realnostjo, kot je značilno za psihotične ljudi (shizofrenike in manično depresivne), vendar mu tega strahu ni bilo mogoče pomagati odpraviti. S temi težavami je ostajal boleče sam in izoliran. Zapustila ga je tudi vsaka ženska, katera pa bi dolgo prenašala, da ji partner ponudi, vsakič ko odpre steklenico koka kole, da  namesto njega preveri, ali je morda v njej skrit strup?

Depresija se lahko kaže tudi na prikrite načine, predvsem v telesnih simptomih, npr. v kroničnih glavobolih. Tako ni nič čudnega, da lahko neko žensko mučijo glavoboli tudi več desetletij, pa ji noben zdravnik ne more najti telesnega izvora ali ga pozdraviti. Taka oseba vsakodnevno niha iz stanja, ko je glavobol še toliko znosen, da ga je mogoče prenašati brez tablet, v stanje, ko si poskuša omiliti bolečino z analgetiki, pa celo do občasnih obiskov urgence, ko glavobol postane tako neznosen, da ga ne more več prenašati in ji pomagajo le še močne protibolečinske injekcije. Ljudem, pri katerih se depresija kaže na prikrite načine skozi telesne simptome, je težko sprejeti dejstvo, da imajo njihove težave duševni oz. globok nezavedni čustveni izvor in ne telesni. Zato ti ljudje hodijo od zdravnika do zdravnika, od ene preiskave in specialista do drugega, da bi končno našli telesne vzroke za svoje težave. Izvidi preiskav so običajno negativni.

Podobno velja za ljudi za prisilne oblike nevroz, pri tistih, ki si npr. umivajo roke po petdesetkrat ali večkrat na dan ali počnejo kaj podobnega, kot npr. nevrotični detektiv Monk v priljubljeni ameriški nadaljevanki, ki je prisilno pazil na to, da je vse okrog njega imelo simetrično harmonijo, drugače ga je neusklajenost tako zelo motila, da je moral stvari nujno samovoljno urejati, kamorkoli je prišel. Podobno se lahko dogaja nekomu, da se čuti prisiljenega, da hodi točno po določenih ploščah po cesti ali nenehno šteje, da po večkrat preverja ali je res ugasnil štedilnik, preden odide od doma, itd. Tragičnost takih prisil se kaže pri serijskih morilcih, ki povedo, da so morali ubijati, ker jim je notranji glas tako ukazoval in niso mogli drugače. Značilno za te in podobne vrste nevroze je, da ljudje, ki jih muči, ne dojamejo, da imajo duševni izvor, še manj, da gre za čustvene vzroke iz njihovega otroštva. Ko nekdo s telesnimi  nevrotičnimi simptomi, bolečinami, začne jemati pravilno odmerjeno dozo antidepresivov in se mu po dveh ali treh tednih začne počutje izboljševati, ko začuti, da postajajo bolečine znosnejše ali celo izginejo, začne počasi razumevati resnični, duševni izvor svojih težav.

V nadaljevanju Razlike med duševno boleznijo in duševno motnjo