Depresija, bolezen današnjega časa (1)
Depresija, bolezen današnjega časa
Vtisi in spomini na knjigo z naslovom Depresija, bolezen našega časa
Depresija – duševna motnja in ne duševna bolezen
Depresija in anksioznost sta v bistvu dva simptoma iste bolezni, ki ji je pravzaprav težko reči bolezen, saj gre za duševno motnjo in ne duševno bolezen v klasičnem smislu. Psihiatri jo pogosto imenujejo nevroza, čeprav je na tem področju veliko različnih pojmovanj in zato nejasnosti, saj se nevroza kaže v tisočih različnih simptomih. Knjiga, ki mi je že zgodaj razjasnila pojme s področja duševnih bolezni in duševnih motenj, je bila ta, ki je omenjena v naslovu: Depresija, bolezen našega časa. Bral sem jo pred več kot tridesetimi leti. Zame je to še vedno najboljša knjiga s tega področja in nobena kasneje mi ni tako razjasnila pojmov o razlikovanju med duševnimi motnjami in duševnimi boleznimi, kot ravno ta. Izdana je bila davnega leta 1978,ko so bili predsodki o depresiji še bolj globoki in trdovratni kot danes, tako da je bilo že pogovarjanje o njej neformalno, skoraj prepovedano, malodane tabu. In to kljub temu, da je tudi že takrat ogromno Slovencev trpelo zanjo, seveda potihoma in v popolni privatni tajnosti, ne da bi sploh vedeli, kaj jim je in kaj jih muči.
Diagnoza »depresija« je bila za nekoga, ki je trpel zaradi nje, takrat (in je pogosto še danes) tako močna družbena etiketa, da so ljudje svoje duševne težave poskušali skrivati in zanikati na vse mogoče načine tako pred zunanjim svetom kot pogosto tudi pred svojci in celo samim sabo. Vendar jih ni bilo mogoče popolnoma skriti, saj se je pri Slovencih vedno močno kazala v drugih oblikah psihopatologije: predvsem v alkoholizmu in izredno visoki stopnji samomorilnosti. Samomora namreč ni brez njegove predhodnice – duševne motnje, duševne stiske, depresije. O tem je tudi pisal že pred desetletji naš znani teološki psiholog: dr. Anton Trstenjak (Človek v stiski), ki je zapisal, da nihče pri zdravi pameti, v normalnem stanju zavesti in pri vsaj približno dobrem počutju ne bo delal samomora. Zaradi močne naravne težnje po življenju in samoohranitvenega nagona se večina ljudi oklepa življenja in se bori zanj, pa naj bodo s še v tako težkih življenjskih razmerah. Med vojno, ob boleznih, različnih naravnih nesrečah in nevarnostih ali npr. v koncentracijskih taboriščih samomora skoraj ni. Zavestnega samomora večina normalnih ljudi ne dela in ga niti ni sposobna. To zmorejo le posebej trenirani posamezniki, vojaški vohuni, agenti, ko pridejo v tako situacijo, da ne bi izdali pomembnih vojaških skrivnosti ali pa verski fanatiki z »opranimi možgani«.
Anksioznost in depresija pogosto nastopata skupaj (depresivno anksiozno stanje) in držita človeka na peklenski gugalnici: od enega mučenja do drugega, od hude potrtosti do kroničnega, vedno prisotnega in nerazumljivega strahu, ki nima jasno vidnega razloga. Ta strah ni realen strah pred realno nevarnostjo, ko je ogroženo človekovo življenje ali čim podobnim, temveč je nenehno prisoten strah brez realnega, zunanjega vzroka. Imenuje se tesnoba, ki lahko v nekaterih okoliščinah kulminira v mučno doživljanje paničnega strahu, v t.i. »panični napad«. Simptomov nevroze je neskončno veliko, od telesnih do duševnih, kot je različna paleta človeških individualnosti, vsem pa je skupno, da so za prizadetega izredno mučni, pogosto neznosni in pomenijo hudo notranje duševno trpljenje. Pravzaprav tisti, ki sam ni nikoli doživel mučnosti kronične duševne stiske, tudi težko razume, kaj se dogaja s človekom, ki jo doživlja. Zmedeni so tudi tisti, ki so ob trpečem in mu ne znajo pomagati, kot tudi sam prizadeti, ki s strani bližnjih ne doživlja prave čustvene podpore. Sicer je zadeva dokaj paradoksalna, saj je sploh nevrotska depresija bolezen, ki izhaja iz motenih medosebnih odnosov, zato družinski člani prizadetega niso brez odgovornosti za njegovo stanje, še posebej to velja za odnose med starši in njihovimi otroki (kjer so korenine nevrotske depresije). Človeku ne more iz duševne stiske pomagati tisti, ki mu je povzročil stisko, čeprav je to počel v svoji nevednosti in nehote.
Mučnost nevroze je v tem, ker kombinacija »depresivnosti in anksioznosti« trpečemu onemogoča, da bi doživel olajšanje svoje notranje stiske. Včasih se zgodi, da nekoga, ki je že tako ali tako na »trhlih duševnih nogah« prizadene npr. neka stresna življenjska okoliščina, izguba službe, smrt bližnjega, lahko pa navadna gripa, in je to dovolj, da doživi dokončni zlom (že kot otroci smo občasno slišali, da je nekdo od odraslih doživel »živčni zlom«). Sliši se skrajno mučno, vendar tako tudi je za prizadetega, ki depresijo in anksioznost doživlja. Prizadeti ni telesno bolan, pa se vseeno ne počuti dobro in kronično trpi. Telesne preiskave pri specialistih ne pokažejo nobenih bolezenskih težav, zato depresivni ali anksiozni ljudje pogosto doživljajo še socialni pritisk, ker niso več sposobni delovne aktivnosti, kar vodi v etiketo in obtoževanje, da so »lenuhi« ali »simulanti« (še posebej v tako deloholični in storilnostni kulturi, kot je slovenska).
Zakaj depresija?
Vzroke je mogoče iskati v vsej različnosti pogojev človeškega življenja. Od geografskih in klimatskih (ljudje na skrajnem severu, npr. Skandinavci, kjer je pol leta tema, pogosteje zbolijo za depresijo in tam je tudi več samomorov kot drugje. Npr. na tihomorskih otokih depresije ni), do družbenih pogojev življenja, o katerih je veliko pisal Erich Fromm v Zdravi družbi, ki je današnjo tržno naravnano, potrošniško, tekmovalno družbo označil za že v osnovi bolno. Med najpomembnejšimi neposrednimi dejavniki so gotovo psihološki, duševni, emocionalni, predvsem pa dejavniki medosebnih odnosov. Danes se veliko govori o genetskih dednih dejavnikih depresije, ki pa niti niso tako zelo pomembni, kot se zdi. Pred leti je odlični psihiater in predstojnik takratnega Centra za mentalno zdravje v Ljubljani omenjal dejavnike, ki naj bi oblikovali nevrozo in jih je povezoval predvsem z naravo človekovih motivov in zadovoljevanjem potreb in želja v otroštvu. Tisti otroci, ki pogosto doživljajo neugodje zaradi nezadovoljenih potreb in želja, se bodo svojih želja začeli bati in kasneje v življenju razvili nevrotično reagiranje in strukturo osebnosti.
Očitno pa depresija in samomor ne prizanašata nikomur, ne glede na starost, spol, socialni položaj ali sloj, čeprav je pri nekaterih populacijah tega več. Lanne je v omenjeni knjigi nakazal na možne socialno vzroke, ki vplivajo na razširjenost duševnih motenj. Depresij in samomora je namreč več v bolj tehnološko in gospodarsko razvitih deželah. Zdi se, da je nevroza oz. nevrotska depresija bridka cena za družbeno, kulturno, predvsem tehnološko razvitost. Pri narodih na severu Evrope, kot so skandinavski narodi, Nemci, itd., je statistično več depresivnih obolenj in več samomorov. Na jugu Evrope je situacija obrnjena. V Italiji, Grčiji,Španiji, na jugu Balkana, v deželah južne poloble je veliko manj depresivnosti in samomorilnosti, je pa statistično več umorov. V t.i. manj razvitih kulturah ali pri tehnološko nerazvitih »primitivnih« ljudstvih depresije ne poznajo, kot tudi ne marsikaterih drugih sodobnih bolezni (rak, bolezni srca, itd.) Zdi se, da je iz sociološkega vidika depresivnost precej pogojena z nacionalnim značajem in s tem kam je pri večji skupini ljudi, kot je narod, naravnana agresivna energija; navzven ali navznoter. Tako je depresija pogostejša pri bolj »kultiviranih« narodih, za katere je značilno, da otroke učijo že od rojstva naprej, kako zatirati svoja čustva, kjer velja spontano in sproščeno izražanje svojih čustev in potreb za nekulturno, neolikano in je nesprejemljivo (avtor omenja, da je v Nemčiji dolgo veljalo za neolikano in nesprejemljivo izjokati svojo bolečino in žalost na pogrebu svojca) . Nacionalni značaj pri teh narodih je bolj »introverten«, medtem ko je za narode z bolj »ekstrovertnim« značajem značilno, da izražajo svoja čustva, sploh agresivnost, veliko bolj spontano in brez kulturnih zadržkov (obstaja zanimiv rek tudi pri nas: »najprej zdravje, šele potem kultura«). Slovenci spadamo v sam svetovni vrh depresivnosti in samomorilnosti glede na število prebivalcev, torej so naše nacionalne značilnosti, na katere smo tako ponosni, lahko precejšen razlog za to. Lahko jih naštejemo nekaj: izredna storilnost (deloholičnost), pretirana natančnost, nagnjenost k redu, na katerega smo pogosto že kar priklenjeni. Če temu dodamo še našo pregovorno čustveno zaprtost in neizražanje svojih čustev navzven, smo dobro opredelili družbene pogoje, ki so podlaga za razvoj depresivnosti.
Morda še zanimiv primer iz omenjene knjige, ki pojasnjuje, kako je družbeno pogojen odnos do izražanja čustev, sploh agresivnosti, jeze, besa in sovražnosti, povezan z depresivnostjo. V času državljanske vojne med ameriškim severom in jugom (1861-1865), ki še vedno velja za eno najbolj krvavih vojn v zgodovini, so odkrili zanimivo dejstvo: v času vojne je neverjetno upadlo število depresivnih bolnikov. Ta pojav mnogi povezujejo z dejstvom, da je bilo ljudem omogočeno streljati, kar jim je sprostilo izražanje svoje sovražnosti navzven. V »normalnih« razmerah so jo morali zanikati in potiskati. Populistično mnenje, da je izražanje jeze in sovražnosti zdravju škodljivo, torej ne bo nujno držalo, saj je nezdravo ravno potiskanje in zatiranje teh čustev, ki so kulturno manj sprejemljiva. Alice Millerjeva bi rekla, je zdravju škodljiva potlačena jeza, ne pa odkrito izražena. Da je (nevrotska) depresija v bistvu bolezen čustvovanja, pa je odkril Arthur Janov, ki je pri svojem dolgoletnem terapevtskem delu s tisoči nevrotičnih ljudi neizpodbitno spoznal, da je doživljanje in izražanje čustvovanja pot k zdravju, vse, kar zavira čustvovanje, pa deluje škodljivo na zdravje. To velja še posebej za družbeno manj sprejemljiva, neprijetna, »negativna« čustva: žalost, obup, občutek nemoči, jezo, bes, sovražnost in ljubosumje.
V nadaljevanju Nevroza je bolezen čustvovanja.