Redemption – zbiralci embalaže

Ni še minila ena ura odkar sem na televiziji ujela nenavaden dokumentarec, ki me je presunil iz prve in zdaj pišem ta članek. Ni bil o podhranjenosti ali boleznih ali kakršnih koli problemih Afrike, Azije ali podobnih manj razvitih držav in celin, ni imel teme o problemih modne industrije in ne o odpadkih, ki jih svinjamo (se opravičujem izrazu) po celem planetu. Ne. Dokumentarec je govoril o tistih spregledanih ljudeh, ki se preživljajo z zbiranjem embalaže, plastenk, pločevink in steklenic. Nanj sem naletela slučajno, saj ga ni bilo nikjer označenega. Brskala sem skozi programe na teveju in obstala na HBO-ju, saj je ravno ena ženska pripovedovala zakaj to počne. Z malo raziskave sem odkrila, da je dokumentarec proizvod HBO televizije z naslovom Redemption (ang. Odrešitev). Govori specifično o zbiralcih embalaže (tam poimenovanih canners, izpeljano iz ang. besede can – pločevinka) v New Yorku, kdo so, kaj počnejo za preživetje in zakaj.

Zbiralci embalaže

Film Redemption je lanskoleten, torej je izšel oktobra 2013 in bil nominiran za najboljši kratek film na Oskarjih 2013. Izšel je pod hišo Downtown Docs za HBO, režirala pa sta ga znana Jon Alpert in Matthew O’Neill, ki sta 2010 že bila nominirana za film China’s Unnatural Disasters (ang. Kitajske nenaravne katastrofe) in dobila 4 emmye za 2006 film Bagdad ER.

Ta film sem želela prinesti bližje tudi vsem, ki tega dokumentarca morda ne bi nikoli videli, a bi ga morali. Vsi bi morali videti to mojstrovino. Ne pozna posebnih efektov, pretkanega scenarija, niti milijonskih igralcev kot tudi ne enormnega proračuna. Spremlja preproste ljudi, ki so prav vsi nekoč imeli službe, a jih izgubili iz različnih razlogov in jim sedaj ne preostane nič drugega kot zbirati embalažo na ulicah Velikega jabolka, da jih nato zamenjajo na avtomatih za denar, s katerim se nato komaj da preživljajo. V filmu se pojavi več posameznikov, ki so o njihovem delu pripravljeni govoriti. Na temo službe je eden od njih Walter, Vietnamski veteran, ki to že počne 20 let, kruto resnično odgovoril: »Vsi smo nekoč imeli službe. Danes pa je dobiti službo, kot bi zadel na lotu.« Pa recite, če se s tem ne morete poistovetiti. Jaz se lahko.

Čeprav razlog za pisanje članka ni bila kakršna koli fascinacija nad njimi ali preprosto nuja, da to spozna čim več ljudi (kar je tudi obojno resnično), je bil največji razlog, da se ljudje malo zamislijo. Kako lahko to dopuščamo? Seveda, Slovenija kot takšna nima nobene zveze z New Yorkom in kako pomagati tem ljudem, ampak popolnoma vsak, ali pa vsa zelo dobra večina pa se nas  ne zaveda, da je to post-industrijsko stanje. To je to. To zajema vso civilizacijo, vsako državo prej ali slej. Tudi pri nas so ljudje, ki to zbirajo, le da pri nas še ni urejeno, da za embalažo dobite nazaj denar. Hrvaška to ima, na primer. V bližnji prihodnosti lahko pričakujemo, da bomo tudi mi na njihovem mestu. In zakaj? Vseskozi filma sem se konstantno spraševala zakaj.

Večina filma se mi je vžgala v spomin in z njim nekaj citatov, realnih kot le kaj. Naj pa vam predstavim šest najbolje zastopanih ljudi iz dokumentarca, da boste bolje razumeli zakaj film naredi še toliko večji vtis. Prihajajo od povsod in imajo kar najbolj različna ozadja, izobrazbo in izkušnje. Susan, 64-letna ženska iz Bronxa, je bila prej zaposlena pri Microsoftu in Compaq, ima narejeno diplomo in je bila celo ena od 20 top ljudi za prodajo in marketing IBM’s Winner’s Circle (ang. IBM-ov Krog zmagovalcev) leta 1990. Danes zbira pločevinke, ker socialna pomoč niti približno ni dovolj za preživetje. Njen citat je:

To je preživetje najmočnejših.
(Susan)

Zbiralci embalaže

Srečamo tudi že prej omenjenega Walterja, ki je Vietnamski veteran, prej zaposlen kot varnostnik v Chelsea Hotelu. Zdaj je brezdomec in zbira embalažo že 20 let. V dokumentarcu se pojavi 55-letna Kitajka Lilly, ki je prej delala v restavraciji v »Chinatownu«, a je izgubila službo ob padcu WTC-ja 9/11. Od takrat zbira embalažo. Spoznamo tudi 58-letnega gospoda Johna iz Japonske, ki je bil prej zaposlen v WTC-ju kot administrativni delavec in sedaj zbira embalažo, predvsem pa varuje embalažo ostalih pred tatovi in ima zaradi pomanjkanja higiene že precej uničeno kožo ter 54-letnega Jamieja iz Paname, ki je bil prej zaposlen v tovarni v Queensu. Zadnja pa je 36-letna Nuve, mati samohranilka štirih otrok je iz Ekvadorja prišla v Ameriko v iskanju za boljšim življenjem. Sedaj skupaj s sestro (in otroki) zbira embalažo, da lahko preživlja svoje otroke. Njen citat je eden najboljših, saj se tega največkrat ne zavedamo, čeprav je popolnoma resnično:

To je pošteno delo, ne glede kaj drugi rečejo. Držati moramo glave pokonci.
(Nuve)

Zbiralci embalaže

Film si res moramo ogledati vsi. Toplo ga priporočam, saj nam daje vedeti, da smo lahko zadovoljni, da imamo kar imamo, sploh v teh težkih časih krize, tudi v Sloveniji. Lahko smo srečni, ker opisano in videno v dokumentarcu prihaja tudi nad nas. Nismo daleč, da si ne boste mislili. Upam, da vas gane kot je mene. Dodajam pa še stran, kjer si lahko pogledate več podrobnosti o dokumentarnem filmu Redemption.