Danes izberem sebe
Ljudje smo si različni. Naši značaji in navade so kot pisano cvetje na travniku. Vsak je drugačen, vsak je svoj. Seveda se prilagajamo drug drugemu, sklepamo kompromise in se vsaj poskušamo držati načela, da s svojimi dejanji ne škodujemo drug drugemu. Vse to je nekako nujno potrebno za naše sobivanje na tem planetu. In potem je tu še tisti ‘‘pridna/priden bodi”, ki so nam ga v otroštvu tako zelo ubijali v glavo. Skoči sem, skoči tja. Pokimaj. Reci ja. Ubogaj. Ne razmišljaj preveč po svoje. Nikar ven iz nekih, s strani družbe določenih okvirjev …
Ko nujno potrebuješ premor
Pridejo dnevi, ko imaš že vsega in vseh polno glavo, ko si želiš le malo oddiha, miru. Premor od vsakdana. Samo en dan. Za razbistriti misli, početi tisto, za kar ti sicer vedno zmanjka časa. Morda prebrati nekaj strani knjige, iti na sprehod v gozd, odteči tistih 10 kilometrov, ki se jih spravljaš že cel teden. Predvsem pa biti tisti dan popolnoma antisocialen, biti sam s seboj in svojimi mislimi, brez ”nepotrebnih” stikov in majhnih, nepomembnih klepetov, ki so tu samo zato, da zapolnijo tišino. Vam zveni znano? Potem ste kot jaz. Vam zveni kot dan iz nočne more? Potem ste verjetno moje popolno nasprotje. In nič ni narobe s tem. Ljudje smo si različni.
Seveda se ne moremo skriti v nek mehurček, ljudje smo socialna bitja in potrebujemo stike. A se vseeno ločimo na introvertirane osebe in ekstrovertirane osebe. Medtem, ko prvi uživamo v samoti in nam včasih socialne interakcije povzročajo stres in jih marsikdaj raje zavrnemo ter preskočimo in se po celodnevnem druženju (pri čemer se imamo sicer lepo) počutimo, kot da potrebujemo vsaj 14 dnevno rehabilitacijo, so drugi naše popolno nasprotje in uživajo v druženju in bodo izkoristili vsako priliko zanj.
Danes izberem sebe …
In tako pride dan, ko se odločiš biti ”sebičen” in izbereš sebe. Mir, tišino in udobje svojega doma in le tisto, kar zares rad počneš. Da si napolniš baterije, se pripraviš za nove izzive in obveznosti, ki so pred teboj. Četudi to pomeni, da boš preskočil kosilo pri sorodnikih. Ali pa krajši izlet. Piknik. Predstavo. Kot mama majhne deklice si takšen dan težko odtrgam le zase. A sem pa tja, mi vseeno uspe. Četudi na račun kakšnega druženja, ki ga, v svoje dobro, preskočim.
In tako pridemo do tega, da nekateri pridejo do zaključka, da ne znaš poskrbeti zase. Da se ne znaš postaviti na prvo mesto in nekam oditi. In se vprašam – zakaj? Je res tako težko razumeti in doumeti, da si ljudje polnimo baterije in (po)skrbimo zase na različne načine?
Spet drugi so mnenja, da si zato, ker si sebe postavil na prvo mesto sebičen. Da bi pa lahko … Ja, seveda. Lahko bi. Pa to ne pomeni da moram.
Medtem, ko nekomu glasno, vsevprek klepetajoče kosilo, piknik, obisk prireditve, koncert, spoznavanje novih ljudi … pomeni polnjenje baterij, je nekomu to lahko v danem trenutku vse prej kot to in bo, ravno obratno, po takšnem dnevu še bolj izžet in čustveno ter psihično izpraznjen. Nič kolikokrat sem se prilagajala. Potem pa počasi prideš spoznanja, da ni nič narobe, če si rečeš: danes izberem sebe. Pa naj drugi mislijo in čutijo ob tem kar želijo. Nikomur ne škodujem s tem, ko izberem sebe, svoj mir in polnjenje svojih baterij. Na moj način. S tem, ko na domačem vrtu berem knjigo, v gozdu poslušam petje ptic in tisti dan ne grem nikamor, ne škodujem nikomur. Tudi za prijetna druženja bo (še) čas. In, če ima kdo zato občutek, da nisem znala izbrati sebe, je to njegov problem in njegova projekcija zadeve.
Nekoč mi je nekdo rekel, da je najtežje biti sam s seboj in svojimi mislimi. Morda za koga to drži. Zame pa je to nujno potrebno, kot zrak, ki ga diham.
Pa ne razumite narobe. Rada sem obkrožena z ljudmi, ki jih imam rada. Rada pa sem tudi sama s seboj. Trenutki, ko se posvetim le sebi. Kar ni velikokrat, a ko mi uspe, takrat toliko bolj cenim te trenutke in se (počasi) učim kako si jih izboriti. Pa četudi je to le ena ura, morda, če imam srečo, dve.
