Bogovi v belem

Ves svet je pretresla novica, o tragični smrti 19-letne manekenke Sophie Jones zaradi raka na materničnem vratu. Zdravniki so kljub njenemu prepričanju, da je nekaj narobe, trdili, da je še premlada za takšno bolezen in ji niso hoteli narediti testa. Sprašujem se, kako lahko nekdo nekaj takega trdi, če tega sploh ni preveril? “Vsak človek svoje telo najbolje pozna”, kot je izjavila Sophiina sestra. Končno so se je usmilili in ji naredili test, toda žal je za njo bilo prepozno. Zaradi nerazumnih zakonov in zdravnikov, ki ji niso hoteli prisluhniti, je ugasnilo mlado življenje. Čeprav je nisem osebno poznala sem jezna in zgrožena, ker vem, kaj je prestajala.

Pred šestimi leti se je skoraj isto zgodilo tudi meni. Jaz sem na srečo preživela, posledice pa občutim še danes. Ne želim trpati v isti koš vse zdravnike, z zgodbo želim samo poudariti, da se borite za svoje pravice ter da se ne predate in popustite, zahtevajte preglede, ki vam po zakonu pripadajo, kadar občutite, da se z vašim telesom nekaj dogaja.

Pred šestimi leti sem občutila bolečine v spodnjem delu trebuha in takrat se je začela moja agonija, ki je trajala kar devet mesecev. Do takrat nisem poznala neke posebne bolečine in tudi moja kartoteka je bila prazna. Obiskala sem svojo osebno zdravnico, ki me je napotila v laboratorij, od tega trenutka dalje sem bila reden obiskovalec zdravnikov in raznoraznih specialistov. Dvakrat so me celo hospitalizirali, ampak vsakokrat sem domov odšla z drugo diagnozo, ne da bi me kdo resno pregledal. Osebna zdravnica me je zdravila proti vnetju mehurja, ginekologinja je ne, da bi me dobro pregledala, trdila, da imam neko bakterijo ter me zdravila z antibiotiki in kremami. Prvič, ko sem bila v bolnici, so me dali na infuzijo, vzeli kri in mi postavili diagnozo vnetje ledvic. Odpustili so me z navodilom, naj pijem veliko tekočine. Pri drugem obisku bolnice, v katero me je odpeljal rešilec, so mi opravili rentgenski pregled in rekli, da je z mano vse v redu. Nihče se ni zmenil za moje trditve, da me boli v spodnjem delu trebuha. Vsakokrat sem na to trditev dobila odgovor “gospa, imate redno menstruacijo in tam ni nič narobe”. Dežurni zdravniki so ponoči bili moji redni obiskovalci, tablete proti bolečinam moja redna hrana. Živela sem z povišano telesno temperaturo, ki je pogosto dosegla štirideset stopinj. Na moje krike na pomoč so vsi zmajevali z rameni in se me podajali kot žogico. Nič več nisem funkcionirala kot človek. Kile so se začele topiti, postala sem apatična in depresivna, bolečine pa vse bolj neznosne. Sram me je bilo pred partnerjem in družino. Prepričana sem bila, da mi nihče več ne verjame in da mislijo, kako samo iščem pozornost. Dežurni se na klic več niso odzivali, ko so slišali moj priimek. Partnerju so rekli naj vzamem lekadol in obiščem zjutraj osebno zdravnico.

Prišel je avgust, devet mesecev, odkar so se začele moje težave. Tudi tokrat se dežurni ni želel odzvati. Partnerju je prekipelo, niti hoditi več nisem mogla. Želel me je odpeljati naravnost v bolnico. Ampak ko ima vrag mlade, jih ima več. Do takrat najin brezhiben avto enostavno zataji, odpovedala je vsa elektronika. Niti sama ne vem, kako sem to noč preživela. Zjutraj sva poklicala sorodnico, ki me je takoj odpeljala k osebni zdravnici, ampak ta je bila odsotna, zato me je prevzela zdravnica, ki jo je nadomeščala. Priporočila nam je, da me odpeljejo na ultrazvok, ampak samoplačniško, češ, da mi ona ne more dati napotnice. Takoj smo se odpravili in prvič v devetih mesecih mi je kljub strahu odleglo, ko so mi rekli, da imam spodnji del trebuha tako vnet, da se nič ne vidi in me takoj napotili v bolnico na ginekološki oddelek.

Po prihodu v bolnico me dežurna ginekologinja najprej nahruli, ker glede na levkocite sem za v bolnico, ni pa ji jasno, zakaj smo jo “zmotili v popoldanski kavici”. Končno pogleda vse izvide in nejevoljno reče, “no, greva pogledat na ultrazvok”. Ni minilo niti deset sekund, ko z glasom, ki me skoraj vrže s stola, zavpije,” takoj morate na operacijo”. Od tega časa dalje se je vse dogajalo kot v nekem hitrem posnetku. Vse se je začelo vrteti okoli mene, zelo prijazne sestre, ki so tekale ter mi lajšale bolečino, sedele ob meni in me hrabrile. Obiskal me je kirurg, razložil potek operacije ter me tolažil. Ne morem opisati, kakšno olajšanje sem občutila, pa tudi strah pred operacijo, ki sem se je tudi veselila, saj sem vedela, da bo končno mojim bolečinam konec.

Operacija je trajala pet ur in po bujenju iz narkoze sem se šele zavedala, da sem rešena. Nato pa je sledil šok. Obiskal me je kirurg, ki je opravil operacijo in njegove prve besede so bile, “gospa, gospa, kje ste do sedaj hodili, niti predstavljati si ne morem, kakšne bolečine ste pretrpeli, prišli ste pet minut do dvanajstih. Moral sem vas celo prerezati, imeli ste tumor 10×12 cm, levi jajčnik vam je pri živem telesu segnil, niti število ne vem koliko ste imeli majhnih tumorjev, črevesa so vam zaradi vnetja bila popolnoma zlepljena in smo jih morali izprati, tako težke operacije še nisem imel. Tumor bi vam lahko počil in zaradi sepse vam ne bi več bilo rešitve. Iz mene so začele besede kar bruhati od jeze, ki se je mesece kopičila v meni, stresla sem jo na nič krivemu kirurgu, ki me je samo debelo gledal. Potem pa je sledil še hladen tuš,”počakajmo izvide, da vidimo, ali je tumor bil rakast”. Dnevi so se vlekli kot leta, ko mi je končno javil, da tumor ni bil rakast in kot mimogrede je omenil, da je preveril moje pretekle obiske v bolnici in da pač ne ve,” kaj na to naj reče”. Čeprav mi je rešil življenje, sem pomislila,” vrana vrani pač ne izkljuva očes”.

Nihče mi ne more poplačati devet mesecev trpljenja in posledic, ki jih nosim še danes. Na žalost 19-letna Sophie Jones ni imela takšne sreče in je nerazumevanje zdravnikov plačala z življenjem. Prav zanima me epilog te tragične zgodbe in ali bo kdo za to odgovarjal, ali pa bo nekdo samo skomignil z rameni in rekel “ne vem, kaj naj na to rečem”.