»Razmišljam o evtanaziji!«

V dneh, ko telo postaja breme pod oslabljenimi mišicami zaradi Amiotrofične lateralne skleroze (ALS), je Miha Brelih z mislimi že na drugi strani, a ga nazaj vedno znova prikličejo člani družine in prijatelji, ki mu stojijo ob strani. Boji se dni, ko bodo možgani delovali tako kot doslej, telo pa bo ohromljeno. Tudi zato z ženo Natašo zbirata sredstva, ki bi invalidu prilagodila stanovanje, v športni dvorani na Trati pri Škofji Loki pa bo 15. oktobra dobrodelni koncert, katerega izkupiček bo namenjen prepotrebnemu dvigalu.

Če bi imel dovolj poguma, bi se verjetno odločil za hitrejši konec, a ob pogledu na družino, bi se ob taki misli najraje prijel za glavo, če bi se lahko! Foto: Jana Šnuderl

Imel sem lepo življenje!

Zakaj prav nam, kako in od kod, so vprašanja, ki so se mladi družini porajala pred dvema letoma, ko je kot strela z jasnega prišla diagnoza ALS in bolezen motoričnih živčnih celic v možganski skorji ter v možganskem deblu in v hrbtenjači. Krčenje mišic upravljajo možgani, kjer nastaneta tako ideja kot načrt giba. Za izvedbo giba poskrbijo živčne celice v motorični možganski skorji in v možganskem deblu ter v hrbtenjači, ki so pri ALS okvarjene. Ko izginevajo, postanejo mišice, ki jih oživčujejo šibke in nefunkcionalne. In pri Mihi bolezen hitro napreduje. Vseeno ostaja optimističen, čeprav ve, da jo je nemogoče zajeziti. »Vsak dan je blagoslov, vsak nasmeh hčera pa želja, da bi bil z njima,  ko bosta povsem odrasli,« pravi Miha. In tudi bo, tako ali drugače, še doda. Žena skuša ostati optimistična, borka, počaščena, da je bila, je njegova.

ŽELIM dostojno UMRETI!

»Seveda se prikradejo temni oblaki, razmišljam kako bi sebi in najdražjim olajšal dneve, ki so pred mano, še vedno obiskoval vrt, gozd, slikal, a roka čopiča ne more več prijeti,« z otožnimi očmi pravi ljubiteljski slikar, katerega umetnine krasijo prenekateri bar, dom in uprizarjajo svet, ki je lepši od tistega v katerem živi danes. Seveda je hvaležen za vse talente, prijatelje in trenutke, ki so risali nasmehe na obraze. Ni jih bilo malo in kot pravita hčerki Eva in Eli jih tudi ne bo zmanjkalo, preprosto ne bosta dovolili. Drži! Roke in noge postajajo hrome, a misel ostaja bistra in dom kliče po prenovi. Žena Nataša, katere plača danes preživlja štiričlansko družino, je že naredila nekaj korakov k zbiranju sredstev, potrebnih za prilagoditev stanovanja in če zmorete in lahko, pomagajte tudi vi, bralci spletne strani mojpogled.com

Besedilo in ostale fotografije: Gorazd Dominko