Zunaj je tak lep dan, jaz pa pospravljam
Sobotno dopoldne. Se mi samo zdi, ali ga imamo Slovenci kar rezerviranega za vsakotedensko redno čiščenje hiše/stanovanja? Vsaj jaz sem odraščala s to ideologijo. Kar nekako grešno se mi je zdelo, da bi šla v soboto na sprehod, namesto da bi pospravljala, likala, prala, kuhala. V sebi pa hrepeniš po zaužitju lepega sončnega dne, ki se ti nasmiha skozi okno.
In tako gre začaran krog. Sama sem veliko lepih sobot preživela notri in sesala, brisala prah, umivala okna, likala in tako naprej. Zvečer pa sem se jezila sama nase, zakaj nisem izkoristila lepega sončnega dne. Ampak nekako sem imela v svoji glavi mantro ”sobota je dan za čiščenje”. In tako je bilo.
Do neke čudovite, sončne spomladanske sobote dve leti nazaj. S (takrat še) fantom sva se nekaj mesecev prej ravno preselila v skupno stanovanje. In po megleni, turobni zimi je bil tisti prvi pomladanski sončni dan pravi balzam. Že dopoldne v službi sem opazovala sončne žarke. In ljudi. Kako se sprehajajo in uživajo. Pa naravo, ki je brstela in cvetela. Komaj sem čakala, da bo ura odbila konec delavnika in bom lahko odhitela domov.
Doma pa seveda najprej kuhanje kosila. Že med kosilom sva se pogovarjala o planih za popoldne. Moji so bili klasično sobotni – pospraviti stanovanje, likanje, oprati in obesiti koš ali dva perila. Njegovi pa – na kolo bom šel. Tak lep dan je. Ali ga ne bi tudi ti raje izkoristila za aktivnosti zunaj?
In takrat me je prešinilo. Res sem bila trapasta. Lep, sončen dan bi raje preživela notri, pospravljajoč, namesto da bi šla ven. Na sonce. Na sprehod na bližnji hrib. Pa v park, na klopco, brat knjigo. Uživat v soncu in nabirat energijo. In sem se odločila, da bo pospravljanje res počakalo.
Bom že zvečer, ko bo tema. Bo še dovolj časa. In tako sem tisti dan uživala kot že dolgo ne. Brez slabe vesti. Četudi sem se na trenutke počutila prav uporniško. In občutek je bil čudovit!
Ko pa je padel mrak, in sva oba prišla domov – on zadovoljen s kilometri, ki jih je prekolesaril, jaz nad energijo, ki sem jo dobila in občutila v čudovitem dnevu. In sva družno opravila vsa gospodinjska opravila. On je posesal, obesil perilo. Jaz sem ga oprala, zlikala. Še okna sem pomila.
Od takrat naprej se ne sekiram več. Sploh pozimi, ko je kratek dan. Posoda v koritu, jaz pa zunaj? Nič hudega. Vem, da bom stvari slej ali prej opravila. Okna? Likanje? Sesanje? Brisanje prahu? Vse delo te počaka. Nič se ne opravi samo. Dan, sploh pa lep, topel in sončen te pa ne počaka. Mine. Pa če ga izkoristiš ali ne. Zato sem se odločila, da jih bom raje izkoristila.
Saj ne rečem, včasih imam kanček slabe vesti. Ampak potem pomislim na to, kako žal bi mi šele bilo, če ne bi izkoristila dneva.
In mislim, da je prav tako. Življenje je tako bolj sproščeno. Spočito. Opravljeno pa je slej ali prej tudi vse.
Kar poskusite kakšno soboto (ali pa kateri drugi dan). Boste videli kako zelo zadovoljni boste konec dneva. Polni energije, vedoč, da ste storili nekaj zase. Uživajte! Naj gospodinjska opravila ne upravljajo z vašim življenjem. Pač pa vi z njimi. Poslušajte sebe in svoje notranje misli, občutke.
In da, včasih paše tudi tisto, neumorno, na trenutke že obsedeno stanje, ko kar čistiš in čistiš. In prav je tako – če to počneš zato, ker ti to v tistem trenutku ustreza. Ne pa to početi na račun svojega zadovoljstva in le zato, ker naj bi bilo tako prav. Kdo to pravi? Nihče. Vi sami ste gospodar svojega časa. Zato ga izkoristite kot vam ustreza. Nobeno popoldne ni izgubljeno, če ga preživite nekje, udobno zleknjeni z dobro knjigo v rokah (ali na kolesu, ali na klepetu s prijateljico / prijateljem, itd.).
Zato – na lepe dni, takšne, ki nam narišejo nasmeh na obraz!