Iskanje mej; pot samoraziskovanja
Obstajajo ljudje, ki z vsakim dnem iščejo načine, da se začutijo bolj žive, polne, drugačne, imajo radi presenečenja, ne hodijo radi po znanih poteh, ampak konstantno iščejo in si ustvarjajo nove. In obstajajo ljudje, ki so radi varni v zavetju svojega doma, brez nekih presenečenj, včasih s knjigo v roki, včasih pred tv ali s prijatelji na pijači. A obstaja tudi neka sredina, kombinacija teh dveh tipov ljudi, ki živi eno, išče pa drugo.
Vedno sem se čutila bolj v prvi skupini, vendar s časom ugotovila, da sem dejansko sredina teh dveh kombinacij, z željo, da bi bila bolj del prve skupine. Kaj mi torej preprečuje biti bolj drzna, raziskovalna, pustolovska, če to nekje globoko v sebi prepoznam?
V to razmišljanje me je ta minuli vikend popeljalo gaženje po neznanem teritoriju, po polnem snegu, česar že nisem počela zelo dolgo časa. Po tej izkušnji lahko rečem, da že predolgo. Verjetno, če bi prej o tem razmišljala, dovolila svojemu umu nadvlado, bi hitro našla razlog, da ne bi šla. Lahko bi rekla, da smo že prepozni (šli smo popoldne) in nas lahko ujame tema. Ali mogoče, ker sta šla zraven otroka, da se jima lahko kaj naredi. Ali da nimamo dovolj dobre opreme… Ker pa je vse skupaj iz nedolžne ideje iskanja panoramske poti z razgledom nad Logarsko dolino, preraslo v iskanje neobljudene votline z jamo na preprost in spontan način, se nekako nisem več spraševala o tem, ali grem ali ne grem, preprosto sem s svojimi fanti samo šla. Navsezadnje je bil z nami prijatelj, ki je takšnih podvigov navajen.
Poseben občutek je, ko hodiš po polnem snegu. Spomnim se ga iz otroštva. Ko se ti sneg pod nogami pogrezne globoko navzdol in se naenkrat znajdeš z občutkom ujetosti do pasu. Si sam s sabo, nihče te ne more potegniti ven, zlesti ven je včasih kar umetnost, ampak ko ti uspe, ti da občutek živosti. Začutiš sebe! 🙂
Pot nas je vodila čez gozd počasi navzdol. Hodili smo v koloni in se v prvem delu ukvarjali s ”pravilnim” stopanjem, da se nam sneg ni udrl cel meter v globino, ampak po možnosti samo pol metra, kar je bilo znosnejše za hojo in tudi manj utrudljivo.
Celotna tura ni trajala več kot uro in pol, tja in nazaj, ampak bila je nekaj posebnega. Nekaj novega in živega!
Kje je torej meja, ko začnemo odpirati dele sebe, ki uživajo v drugačnih stvareh? Vsak mora to odkriti zase. Jaz imam včasih občutek, da še sploh nisem resnično začela iskati svoje meje.
V vseh letih raziskovanja sebe še znova prihajam do nekih omejitev sebe, ki si jih sama sebi postavljam. Počasi in konstantno sicer odpadajo razna prepričanja stran, ampak bolj ko prihajam do ”centra” sebe, bolj imam občutek, da se še vedno ne poznam v globini sebe, oz. da ne živim to, kar v resnici sem.
Če hodimo po poti samo-raziskovanja, hitro verjamemo, da smo šli naprej, čeprav gremo včasih dejansko nazaj, nazaj v izvor. Ampak kljub temu, da pot včasih boli, na trenutke deluje neznosno, menim, da je to edini način, če želiš priti do centra sebe in živeti polni potencial, ki ga nosimo v sebi. Mogoče je to spet samo neko prepričanje ali novo iskanje mej, ki se nikoli ne neha. Ampak če ne poskusimo, ne bomo verjetno nikoli vedeli. 🙂
