Starši, dajmo otroku topel dom

Vsako leto  v mesecu oktobru  poteka teden otroka in vsako leto znova se postavljajo v ospredje vprašanja,  ali otrokom posvečamo dovolj pozornosti in jim nudimo topel dom.

Ne pozabimo, da smo starši

Še vedno smo v obdobju recesije, čeprav počasi a vztrajno iščemo pot nazaj v ustaljene tirnice. Veliko se je govorilo in pisalo o vsem mogoče v zvezi s krizo. Pomanjkanja, izguba delovnih mest, žalost in jeza. Ob vsem pa smo, naj ne zveni egoistično, vsi povprek pozabljali na otroke. Ravno ti v teh težkih časih, enako kot odrasli, čutijo vse to, čeprav na vse gledajo z drugačnimi očmi. Seveda ob tej visoki številki brezposelnih pomislimo tudi na toliko in toliko otrok, a vseeno tega ne dajemo v ospredje. Morda ob primerih reševanja regresirane prehrane za otroke v šolah, ob nakupih šolskih in drugih potrebščin zanje ter ostalih življenjsko potrebnih stvari. Prav zaradi tega pa se prevečkrat dogaja, da pozabljamo, da ob vsem tem otrok potrebuje predvsem topel dom, kamor se vrača iz svojega vsakdana. In topel dom mu dajemo starši. Ti pa smo zaradi zgoraj navedb velikokrat v takšnih stiskah, da pozabljamo na svojo osnovno funkcijo. Da smo starši.

Otrok potrebuje varen dom. Iz katerega ga zjutraj z napotki pospremimo v šolo in ob njegovi vrnitvi sprejmemo z objemom, občutkom, da je zopet na varnem. Potrebuje to zaščito, potrebuje prostor, kjer lahko gradi svoje znanje, nadgrajuje svojo osebnost. Pa ta dom ni omejen v kvadratnih metrih, udobjem in ugodjem, ki ga nudi. Ta dom naj bo predvsem topel dom. Poln dobre volje, smeha in občutka pripadnosti. Ne zgolj otroka domu in staršem, temveč tudi staršev domu in staršema samima. Prav onadva sta tista, ki ga »gradita«. Otroci le dodajajo kamenčke v mozaik družinske sreče. Spomnimo se, starši, koliko vsega smo doživeli ali pač v tem trenutku doživljamo tudi hudega, pretresljivega, žalostnega. Včasih tudi brezizhodnega. In spomnimo se, koliko krat so nam naši otroci ne samo v veselje, temveč tudi v oporo. Naj si bodo mlajši ali malo starejši. Danes, velikokrat prehitro, žal, otroci, navkljub svojim letom, preskočijo prag zgodnjega otroštva. In odrastejo, da se tega sploh ne zavedamo. Kar naenkrat se znajdemo pred dejstvom, da se z njimi ne moremo več pogovarjati zgolj kot z otroki, temveč da so to že zrele, izoblikovane, lahko rečem odrasle osebe.

K takšnim razmišljanjem velikokrat pripeljejo nastale družinske krize, katerih, enkrat več, žal, ni malo in so kar vsakodneven pojav. O krivcih ne morem, ker bi lahko bil pristranski. Tudi o razlogih ne, ker jih je preveliko. Bom pa o posledicah, katere so in prevečkrat  zelo boleče.

Srečno otroštvo

Otrok potrebuje srečno otroštvo v družini, če želimo, da bo odraščal v razumevajočo, sposobno mlado osebnost, od katere pričakujem »rezultate«. Prav ste prebrali. Kdo pa ne pričakuje rezultatov svojega dela. Starši svojega, mi otrokovega in tudi otroci veliko krat našega. Vsak starš je ponosen na svojega otroka. Ni pomembno, s čimer se ukvarja. Eni z lastnimi otroki preživijo dneve, mesece in leta na različnih športnih treningih. Drugi na kulturnem, tretji spet na enem izmed neštetih področij. Celo svojo poklicno pot pogosto postavijo ob stran. Vse za otroka. Ne brez načrtov, kajti vsako »vlaganje« je pogojeno s časom, denarjem, prostim časom staršev. In v takšnih primerih kar cela družina živi za eno. Danes pelje mama hčerko na balet, oče v istem trenutku sinu nameni dve uri za pot na trening. Odrekanja so vsak dan. A se največkrat obrestujejo. Če tako želimo, če vidimo v tem srečo za celotno družino, če najdemo smisel, če imamo radi …

Starši naj imajo, ne samo v tednu otroka, temveč vsak dan svoj »teden otroka. Prav starši smo tisti, ki iz dneva v dan poskrbimo, da ima otrok vsak dan »teden otroka«. Premalo so obeleževanja takšnih in podobnih aktivnosti, če jih ne znamo vsak dan postaviti v življenje. Če se starši ne znamo ali ne zmoremo zavedati svoje življenjske vloge, svojega poslanstva. Biti mati, biti oče. In hkrati biti partnerja, mož in žena. Zahtevna naloga, še bolj zahtevna vloga. Slednja pa naj bi bila ali bolje rečeno, naj je, porazdeljena med oba starša. Naj otrok občuti njuno obojestransko pripadnost. Glede na obveznosti, ki jih imamo, je to nujno potrebno. Ne zamudimo v času otroštva svojih otrok sebe v njihovem življenju. To je neponovljivo, četudi bi še tako želeli. Seveda zaradi tega ne smemo in ne moremo postavljati za vsako ceno in vselej pod vprašanje svoje življenje, a gotovo ga je vredno in, ker smo starši, moramo uravnovesiti s svojo družinsko, starševsko vlogo.

Starši moramo stati otroku ob strani

Starša naj si stojita ob strani pri vsem tem. Medsebojna pomoč in razumevanje, ljubezen in spoštovanje so tisti elementi, ki zagotavljajo otroku v družini varnost. Le tako lahko otrok spozna in začuti ljubezen. Kako in ko jo starša izkazujeta drug drugemu in v odnosu do njega. Lahko berljivo, a velikokrat težje izvedljivo do popolnosti. Takšen odnos, takšni občutki so danost. Težko se jih naučimo, pridobimo. S temi se rodimo. Morda se da vse skupaj z veliko truda in odrekanja, če smo za to pripravljeni »žrtvovati prijatelje« (tiste, iz gostilne, in druge, zaradi katerih je naša odsotnost iz doma stalnica) za družino, za dom, za katerega smo v nekem svojem življenjskem obdobju že »dali besedo«, da je naša največja vrednota, za katero se bo vedno vredno boriti.

V korist otroka se  kot starši »odrekamo« celo življenje. Neprespane noči, skrbi, solze žalosti in sreče, ker jih imamo, odmislijo vse. Velikokrat slabo voljo, neuspehe v službi, nesporazume in »tihe dneve« med partnerjema/staršema. Zaradi otrok, ki so, je življenje lepše. In skupaj z njimi se igramo, pojemo in veselimo, z njimi učimo, beremo knjige njihovih želja, jokamo ob prvih ljubeznih in svetujemo ob storjenih napakah. Zraven pa se hkrati učimo tudi sami. Njihovega pogleda na življenje, njihove kulture izražanja in oblačenja. Njihovega odraslega razumevanja življenja v otroških letih, ko nas presenetijo z vprašanji, ki jih v trenutkih, do katerih prihaja, pogosto slišimo: Mami, a imaš rada atija? Oči, saj se ne bosta ločila z mamico?

In ga skrijemo v svoje objem, ga poljubimo in mu s pritajenim nasmehom odgovarjamo na vprašanja, katera sploh niso postavili: Otrok moj, tudi jaz te imam rad/-a.

Skupaj bodimo srečni

Življenje je skupek različnih lepih in manj lepih trenutkov. Ker je otrok za vsakega starša najlepši trenutek njegovega življenja, mu v otroštvu poklonimo vsak dan, ne samo ob danih priložnostih, ljubezen, srečo in duševni mir. Naj čuti, da ni nikoli  sam. Niti takrat, ko kaj ne gre in ne gre,  niti ob doseganju uspehov, niti takrat, ko se oče ni vrnil pravi čas in tako čaka nanj ali ko mami pozabi na njegovo najljubšo sladkarijo, ko se vrača iz trgovin. Naj ve, da je del družine, del sreče, ki smo si jo starši tako želeli, da je tudi on koristen, pa čeprav včasih že zgolj samo zaradi tega, ker je. In bodimo srečni starši, ker nam je dano, da smo lahko starši. Kajti tudi to je danost.

Mag. Bojan Macuh, sociolog