In ostala sem sama …

Zadnjič sem se zalotila, da sem razmišljala o prvi ljubezni in o tem, kako se mi je v enem mesecu življenje obrnilo na glavo. Verjetno moja zgodba ni nič posebnega, verjetno je marsikatera doživela podobno. Mogoče pa kakšna nesrečno zaljubljena duša vseeno najde srečen konec v moji zgodbi, pa ji bo celjenje zlomljenega srca malo lažje.

Spoznala sem Njega

V zadnjem letniku srednje šole sem na praksi spoznala Njega. Bila je ljubezen na prvi pogled. Komaj sem čakala, da se konča pouk, ker me je pred šolo čakal On. Skupaj sva preživljala brezskrbne popoldneve, večere in vikende. Meseci so minevali, najina ljubezen pa je bila vse večja. Zaključila sem srednjo šolo in najlepše počitnice so bile prav tisto leto, ker so bile še mesec daljše.  Septembra sem začela iskati stanovanje v Ljubljani in s težkim srcem sva čakala oktober, saj je to pomenilo, da bova cel teden narazen. Pa tudi njegovo služenje vojaškega roka se je približevalo. Dnevi so se vlekli, pisala sva si pisma in komaj čakala, da bo spet imel prosti vikend in se bova videla. Po koncu služenja se mu je nasmehnila sreča. Dobil je službo v istem kraju kot sem študirala in tako sva se odločila, da se preseliva skupaj. Študentsko življenje je šlo mimo mene, saj sva velikokrat zabavo poiskala sama. Danes mi je za vsako študentsko zabavo žal, ampak ko si mlad in zaljubljen, vidiš samo veliko ljubezen.

Velika ljubezen – velik šok

Imela sva velike načrte. Skupaj sva kupila avto, vplačala dolgoletne rente varčevanja, delala načrte za novo hišo. Skratka življenje je bilo idealno. Nikoli, ampak res nikoli se nisva prepirala. Vsi so naju imeli za sanjski par.  Niti z enim samim dejanjem me ni pripravil na šok, ki me je čakal.

Prvi znak sem opazila, ko sva se v nedeljo vračala v svoje stanovanje, bil je nekako osoren do mojih sorodnikov. Ker mi je bil njegov odnos nekaj čisto novega, sem ga vprašala, če je kaj narobe, pa je zatrdil da nič. V soboto pa se je odpravljal v domači kraj na službeno zabavo. No, tako je rekel, kje je pa v resnici bil, pa še danes ne vem. Vedno je poklical, ko je prišel domov. Tisto noč pa nič.

Naslednje jutro sem ga klicala ob 10 uri dopoldne pa je mama rekla, da ga še ni domov. Začudeno je vprašala, če ni pri meni. Malo me je začelo skrbeti, da se mu ni kaj naredilo. Ko sem ravno hotela poklicati prijatelja in sodelavca, pa je odprl vrata.  Njegov pogled je bil prazen, bil je brez besed. Navdušeno sem ga hitela spraševati , kako se je imel na zabavi, on pa je samo molčal. Čez nekaj časa pa samo tiho rekel:” Jaz bi to končal” . Nič mi ni bilo jasno in začela sem se smejati. ” Kaj bi pa ti končal, če smem vprašati? ” sem ga v smehu vprašala.  On pa je samo smrtno resno stal na hodniku in rekel: ” najino vezo” se obrnil in odšel skozi vrata.

Kaj za vraga …

Stala sem sredi kuhinje in nisem mogla prav dojemati, kaj se je pravzaprav zgodilo. Klicala sem ga po telefonu, a se ni oglasil. Poklicala sem sestro in ji povedala, kaj se je zgodilo. Najprej mi sploh ni verjela. Ko pa je slišala moj jok, je takoj prišla k meni. Mislila je, da se hecava, saj sva bila znana kot velika štosarja. Čakali sva ga do polnoči a ga ni bilo nazaj. Sestra je odšla, jaz pa sem prebedela celo noč in premlevala, kaj se je pravzaprav zgodilo. Naslednje jutro se je vrnil. Hotela sem pojasnilo, kaj ga je pičilo, kaj je narobe, če sem jaz kaj naredila. Pa je bil samo tiho. Hodil je mimo mene, meni pa je po glavi rojilo tisoč misli. Kam stanovati, kaj bova z varčevanjem, avtom, skupnimi stvarmi, kaj bodo rekli doma in kaj za vraga naj sploh povem ljudem, če še sama ne vem, kaj se je zgodilo. Tišina in nevednost sta bili nemogoči.

Spakirala sem kovčke ter odšla k sestri. Sploh ni govoril z mano. 7 let skupnega življenja, jaz pa sem odhajala z malo potovalko in brez najmanjše ideje, kaj se je zgodilo. Čez par dni sem mu javila kdaj pridem po stvari, da ga ne bo doma. O pogovoru in možnosti nadaljevanja zveze ni hotel niti slišati. Pozneje sem izvedela zakaj. Že kar nekaj časa je imel drugo punco. Nikoli pa mi ni povedal, zakaj je toliko časa živel dvojno življenje, zakaj je dal v izdelavo načrt za hišo in podobno, če je planiral, da bo odšel. Vsi so me spraševali, če se bom vrnila, ko se naveliča nove punce. Niti za sekundo nisem pomislila na to. Izjokala sem se, kolikor mi je pasalo, potem pa sklenila, da ni ne prvi ne zadnji in ni vreden ene same solze, ki sem jo spustila za njim. Čeprav je moje življenje obrnil na glavo, sem se trudila, da ga skušam pozabiti .

Vse se zgodi z razlogom

Čas celi vse rane in tudi to je zacelil. Več kot 10 let je minilo od takrat, pa lahko na prste ene roke preštejem, kolikokrat sem se v tem času spomnila nanj. Edino kar bi hotela vedeti je, kdaj se je vse skupaj začelo in koliko časa je lagal.

Moram priznati, da je moje zaupanje v moški spol spravil na nič. Veliko časa sem potrebovala, da sem spet zaupala moškemu. INa mojo srečo je bil gospod Pravi dovolj vztrajen, da je razumel, zakaj vstopam v zvezo previdno in s premislekom. Posledica vztrajnosti je danes 10 srečnih let zakona ter moji otroci, brez katerih si življenje težko predstavljam. Življenje je spet lepo.

Verjamem, da se vse zgodi z razlogom in vedno po dežju posije sonce. Če danes gledam na prvo neuspešno zvezo, se čudim sama sebi, kaj sem sploh delala z njim toliko časa. Ampak takrat je bil On tisti pravi … Zdaj pa imam super moža, s katerim se odlično razumeva, sproti rešujeva probleme, pa tudi spričkava se kdaj. Drživa pa se nasveta najinega matičarja, da nikoli ne greva jezna spat. In do sedaj nama je odlično uspevalo.