Kalabrija (1)

I left my job, my boss, my car and my home,
I’m leaving for a destination I still don’t know …

Lungomare

Z znano melodijo se je začelo pakiranje kovčka predzadnjega oktobrskega dne. Čakal me je podaljšan vikend daleč na jugu Italije – v Kalabriji – stran od puste in deževne jeseni. S kolegom sva se z nočnim vlakom odpravila do Benetk in na letališču pričakala zgodnji jutranji let. Pred nama je bila noč brez jutra, polna pričakovanj novih dogodivščin. Med vkrcanjem na letalo je sonce počasi lezlo izza obzorja in pričaralo pravljično ozadje. Čez slabi dve uri smo že pristali v enem izmed večjih mest – Reggiu di Calabria, ki očara s svojo dolgo obrežno promenado Lungomare, s katere nam pogled seže na Sicilijo, ob dobrih vremenskih pogojih pa celo na vulkan Etno.

Sicilija v ozadju

Vonj morja, veter v laseh in prijetno tople temperature za tisti čas so me držale pokonci kljub neprespani noči. Po obilnem zajtrku sva bila dovolj okrepčana, da sva prehodila ves Reggio in si ogledala grad, največjo katedralo v provinci, vilo Genoese-Zerbi, pred katero stojijo moderne skulpture, zunanjost teatra ter areno na obali, kjer se odvijajo glasbene in gledališke prireditve. Po ogledu vseh znamenitosti sva se ustavila v piceriji, v kateri sva bila zadnja gosta, saj imajo Italijani navado, da v času sieste zaprejo vse lokale, restavracije in trgovine. Kar hitro sva spoznala, da se bova morala prilagoditi njihovemu urniku, če ne bova hotela ostati lačnih ust.

Popoldne sva se vrnila na letališče, si privoščila močan espresso, prevzela ključe in dokumente najetega avtomobila ter se malce v strahu pred italijanskim prometnim kaosom odpravila proti Scilli. Prispela sva precej pozno in s fotografskim objektivom lovila zadnje atome dnevne svetlobe ter poslikala čudovito pisano mestece.

Prenočišče sva nameravala poiskati v malce bolj turističnem mestu Tropea, v katerega sva prispela tik pred zaprtjem turistično informacijskega centra. Navigacija naju je vodila naravnost pred pisarno v starem mestnem jedru. Zaradi zelo ozkih in enosmernih ulic ter časovne stiske sva spregledala znak, ki dovoljuje vstop za obzidje samo vozilom z dovolilnico. Prijazni domačini so naju opozorili, da je vse pod video nadzorom in bova plačala kazen, a da bodo poskrbeli, da se bo posnetek izbrisal, če bova čim prej parkirala na zunanji strani obzidja. Na informacijah so nama ponudili ugodno prenočišče z zajtrkom v samem centru, lastnik B&B-ja pa nama je priskrbel tudi primerno parkirno mesto. Po napornem dnevu sva šla zgodaj spat, zjutraj pa naju je prebudilo čisto jasno nebo in šumenje valov. Med pripravljanjem zajtrka nama je lastnik svetoval, naj izkoristiva lepo vreme za skok v morje, saj so temperature primerne, vremenska napoved za prihodnje dni pa obeta možne nevihte. Tako sva se napokana vseh dobrot (lokalne mandarine, melone, sveže pečeni rogljički, domača salama in sir ter dišeča kava z mlekom oziroma latte macchiato) preoblekla v kopalke in 1. novembra čisto zares čofotala v kristalni modrini.

Prijetno utrujena od plavanja in rahlo omotična od sončenja sva se odpravila v zavetje ulic starega mestnega jedra, kjer sva razvajala brbončice z novimi okusi. Značilna jed za ta konec so lokalne testenine <i>fileja</i>, ki jih pripravijo v paradižnikovi omaki s pikantno klobaso nduja. Za predjed pa so nam postregli z njihovimi domačimi olivami. Istega dne sva se zapeljala še do mesta Capo Vaticano, ki je znano po razgledni točki ob svetilniku Belvedere del Faro in tako uživala popoldne v mediteranskih lepotah. Za piko na i se je ob sončnem zahodu začelo oblačiti in nebo je postreglo s pestro paleto spreminjajočih se barv, ki so se prelivale tudi v morju. Preden se je ulila nevihta, sva se, napolnjena s prelepimi vtisi, vrnila v Tropeo in še enkrat prenočila v istem B & B-ju.