Znanost vs. znanje

Nadaljevanje mojega razmišljanja na temo holističnega zdravljenja in empatije v nasprotju z alopatskimi metodami je bilo spodbujeno z nekaj komentarji, ki sem jih bila deležna. Predvsem znanke, ki je mnenja, da pišem precej znanstveno, na eni strani, in kritike v smislu mojega črno-belega pogleda, ki naj bi ga privzela, ne upoštevajoč dosežke sodobne znanosti oziroma medicine. Moj odgovor – in hkrati teza – gresta v smeri tega, da je vsako resnično znanje znanstveno, medtem ko vsaka znanost ne sloni na resničnem znanju oziroma na resničnem uvidu v problem, ki se ga loteva. Oziroma, problema, ki se ga loteva, načeloma niti ne uspe umestiti v naravni red stvari, saj ga ne pozna. Sloni na predpostavki, da je mogoče problem rešiti v sklopu omejene perspektive, ki ga vzpostavlja. Po drugi strani pa se mi zdi upoštevanja vredna opazka, da je trud mnogih raziskovalcev in znanstvenikov neprecenljiv, kar morda iz prejšnjega prispevka ni bilo razvidno. Problem je bil namreč z moje strani zastavljen dualistično; to pa ravno zaradi poudarjanja razlike v pristopih: na eni strani kot center problema nastopa človek s svojim univerzumom, na drugi pa problem, ki naj se človeka tiče, a je hkrati od njegovega univerzuma ločen, izvzet, celo distanciran. Potemtakem vsa (zahodna) znanost temelji na neke vrste krščanski mentaliteti, ki si je uzurpirala dostop do narave stvari in do mesta, ki ga ima v njenem okviru človek. Resničnost ni dana vsem v enaki meri, resničnost je last peščice. Tako tudi znanstvenikov. Kot da bi lahko na slikarsko platno omejenih dimenzij prerisali ves svet. A tja lahko slikar preriše zgolj občutje njegovega lastnega sveta. Dejstva, ki so poteze na platnu, objektivno niso izmerljiva oziroma niso objektivno relevantna. Načeloma jih je mogoče (objektivno) interpretirati zgolj tako, da jih umestimo v (umetnostnozgodovinski) čas, v fazo umetnikovega ustvarjanja ipd. Sodobna znanost pa deluje tako, kot da bi bile taiste poteze na platnu lahko same na sebi merodajne v smislu občeveljavne resnice. Še zlasti, kadar se z najmodernejšimi metodami loteva analize posameznih potez.

Nekoč so zdravilce, zeliščarje ožigosali in njihovemu delovanju pridali status čarovništva. Le božji ‘pooblaščenec’ je imel pravico poseči v zadeve življenja in smrti. In le nekaj korakov (ali pa nekaj stoletij) je bilo potrebnih od tu do znanstvene diagnostike, ki za (o)zdravljenje narekuje sintetična zdravila. Nekoč so obstajala zelišča, s pomočjo katerih so si ljudje lajšali razne zdravstvene tegobe in krepili odpornost. Ko se je odpornost telesa porušila, je bila – sicer resda – ozdravitev negotova. A danes farmacija v navezi s sodobno uradno medicino za vsakršne tegobe predpisuje ‘droge’, ki slabijo obrambne sposobnosti telesa. Lahko odstranijo akuten problem, a ker ne odstranijo vzroka, obstaja velika verjetnost remisije. Bolezen, ki ima nekje svoj izvor, ostane v telesu prisotna. Danes so, podobno, aktualni antidepresivi, sedativi, antipsihotiki ipd, zaradi katerih se človek ne more soočiti z notranjim konfliktom, ki vzpostavlja njegovo stanje. Rastline, kakršna je šentjanževka, kot ena najbolj učinkovitih na našem prostoru za lajšanje živčnih, nervoznih motenj, ki bi mu bile pri tem lahko v oporo, pa je prepovedano prodajati! Neka rastlina, torej, ki predstavlja celostno rešitev, ker je rastlina sama po sebi cela in celovita, je sporna in nevarna. Nevarnejša od derivatov, katerih učinkovitost preizkusijo v laboratorijskem okolju in na živalih. Atestirana formula nato vstopi na trg in tam postanejo poskusni zajčki ljudje. Atestirana je do te mere, da ne bo (skoraj) nihče takoj začutil njenih pogubnih posledic, ker smo za to predtem uporabili, recimo, morske prašičke. Človek, ki mu predpišejo antidepresive morda začuti olajšanje, ko tablete vplivajo na kemijo možganov, kar morda utrdi tudi vero v (družbeni) sistem, ki ga lahko v vsakem trenutku odreši muk. Kot bi bile zdravstvene ambulante sodobni božji hrami. Obenem pa tak človek za družbo postane neškodljiv, ker je pod nadzorom, v nekoliko bolj prostorni (imaginarni?) kletki. Ne da bi bilo komu, v institucionalnem smislu, zanj zares mar. Izgubiti mora svojo človeškost, znebiti se mora svojih dilem in travm, svojih dvomov, in šele potem postane družbeno relevanten in politično korekten člen. Upoštevajoč splošno veljavno oznako ‘rekreativna raba drog’, pa je jasno tudi, da je uporaba drog dandanes oblika rekreacije. Svet je postal tako neznosen kraj, da si lajšamo bolečino obstoja v njem z drogami. Kadar uradno priznane, dovoljene in celo predpisane droge ne dosežejo željenih učinkov. Pri uporabi drog gre pravzaprav za nadgradnjo metod, ki jih uporablja sodobna uradna medicina.

Včasih je bil naš svet domena enega lobija (ki je plapolal z zastavo resnice), sedaj pa je postal domena korporativnih lobijev, ki drug drugemu dovoljujejo prilaščanje posameznih kosov pogače in ustvarjanje kolateralne škode  v imenu resnice (danes v preštevilnih vojnah po svetu, zanimivo, v največji meri umirajo civilisti). Morda je odveč pripomniti, da ti lobiji ne premorejo nikakršne empatije.

V navezavi na neprecenljiv trud raziskovalcev in znanstvenikov želim pojasniti svoje razmišljanje v smeri tega, da njihovega prizadevanja ne smatram za neuporabnega, za ničnega. Le ugotavljam, da je v svoji omejenosti nezadosten. Da je parcialen in potreben nadgradnje. Čeprav gre v smislu opreme, naprav, testiranj in informacij za najbolj napreden (predvsem pa najdražji!) sistem zdravljenja, pa je (alopatska!) obravnava bolnika hkrati tudi najbolj surova in rigidna, saj se loteva telesa kot stroja, ki ga je potrebno popraviti. Za odpravljanje nekaterih vrst ‘napak’ je, resda, celo najbolj primerna; s pomočjo modernih iznajdb so bila rešena mnoga življenja. A o povzročeni škodi je manj primerno razpravljati. (Alopatska) zdravila ustvarjajo (stranske) učinke, ki so nasprotni nekim drugim učinkom, jih izničujejo, odstranjujejo simptome bolezni. Povzročajo nasprotne simptome in s tem neko drugo škodo. Če v svojem delovanju niso uspešna, se preizkusi kakšno drugo, ali pa se poveča odmerek. In s tem kolateralna škoda. Učinki zelišč, po drugi strani, pa segajo tudi onkraj spoznavne moči materialističnega uma in razumskega dojemanja. Na tem, denimo, sloni homeopatija.

Najstarejši sistem medicine v Indiji izhaja iz Ved. Veja indijskih svetih spisov, ki se podrobno ukvarja z zdravjem človeka, ajurveda, je po 5000 letih še naprej del sistema uradne medicine. Navkljub znanstvenim odkritjem, ki celo Indije niso obšla. V deželi z ‘razvijajočim se gospodarstvom’ se vsi uporabni sistemi zdravljenja dopolnjujejo. Ajurveda se poleg raziskovanja energijskih kvalitet rastlin posveča tudi okultnim in duhovnim učinkom snovi, na našem prostoru pa so takšna in tem podobna znanja načrtno iztrebljali. Tovrstno znanje o naših rastlinah je spričo tega dejstva utonilo v pozabo. Uporablja se zgolj izvzeto iz konteksta, neholistično. Tako, naprimer, v prodajalnah po kotičkih namenjenih zdravju naletimo na vse več proizvodov po recepturah Sv. Hildegarde. Ta mističarka je tisoč let pred našim časom prakticirala in predajala znanje o naravnem zdravilstvu. V zahodnem svetu so resnični znanstveniki (tj tisti z uporabnim znanjem, tisti, ki z globljim uvidom kot posledico uporabe tehnik in metod za doseganje višjih stanj zavesti, prek poglobljenega študija, naprimer zelišč in njih delovanja; z znanjem, ki skladno z etimologijo besede temelji na spoznanju) kozmično gledano komaj pred kakšnim hipom ali dvema, doživljali usodo Galilea.  Danes tisti, ki niso podložni uradnim sistemom znanja (na določenih točkah podobnih srednjeveškim razlagam sveta), pišejo dela tipa: Kemoterapija zdravi raka in zemlja je ravna plošča (Lothar Hirneise). Danes se na našem prostoru srečujemo s številnimi primeri, ko se uradna medicina odloči, razglasi, da je neka bolezen neozdravljiva. Potem ko se potroši enormne količine denarja, da se poplačajo zasluge farmacevtskih gigantov za toliko in toliko preživetih mukotrpnih (zadnjih) trenutkov ali let bolnega človeka. Še danes se lahko človeku (sklicujem se na konkreten primer) leto in več predpisuje antibiotike; čeprav velja, da antibiotiki niso   v isti meri neškodljivi kot bonboni, saj lahko trajno poškodujejo imunski sistem, ki je naravna in odločujoča sposobnost telesa v obrambi pred boleznijo in boju z njo. Nasprotno pa, ajurveda na skrajni meji lestvice ozdravljivosti pozna težko in zelo težko ozdravljive bolezni (najbolj enostavno povedano je za težko ozdravljivo bolezen značilno poslabšanje vseh telesnih energij in je potrebno tenkočutno krmariti med odpravljanjem sekundarnih zapletov ter primarnega vzroka). Poleg tega pa se naša diagnostika začne šele na točkah 4-6 z ozirom na šeststopenjski sistem razvoja simptomov in bolezni po ajurvedi. Pri tem je potrebno dodati, da je po tem sistemu mogoče oziroma nujno, ne glede na fazo, do katere se je bolezen razbohotila, določiti izvorno mesto, sedež neravnovesja, ki na tej lestvici pomeni fazo ali točko ena. Naša znanost, ki se je morala znebiti predhodnih znanj, zato da se je lahko polastila ‘potez s čopičem’, razen izjemoma, začne zdraviti bolezen na točki 5. To je takrat, ko se pojavijo klinični znaki, ko je bolezen razvita in jo je mogoče poimenovati. In od tu naprej se ukvarja s kliničnimi znaki, poskuša izničiti simptome, ne da bi znala ugotoviti, da je prišlo nekje v telesu do poslabšanja ene izmed telesnih energij in da za to obstajajo določljivi vzroki.

Morda katera izmed mojih trditev izzveni parcialno. Morda bo tudi naslednja: sodobna znanost se ukvarja s (kliničnimi) znaki, z manifestnim, ob tem pa zanemari nemanifestno (nemanifestno zgolj v smislu manj manifestnega, skozi očala, ki jih nosi materialističen um – manj očitnega ali, v končni konsekvenci, za taisti um neobstoječega). V primeru, da smo zmožni gledati dovolj tehnicistično in znanstveno in posledično ne vidimo odklonov od lastne narave. Zakaj nam gre vse skupaj vse bolj na jetra?