Je z mano vedno nekaj “narobe”?!
Ko sem še bolj »aktivno« gledala tv in naletela na oglase in podobne stvari po televiziji (ki je sedaj že vrsto let sploh ne gledam več), sem bila vedno presunjena od nešteto sporočil, ki so mimogrede pricurljala v moj um. Včasih še celo na povsem subtilni ravni, da nisem niti opazila. Nenehne smernice za žensko in tudi moško populacijo o tem kaj vse je potrebno imeti za življenje vredno »dostojnega« človeka in kaj vse je »narobe« in je potrebno spremeniti.
Nekaj časa sem se spreminjala po »predlaganih smernicah«, norela in se vrtela v začaranem krogu potrošniške manipulacije. In nikoli nisem bila dovolj. Nikoli dovolj lepa, z dovolj ravnimi lasmi, zadostnimi oblinami, dovolj dišeča in zapeljiva. 🙂 In vedno je bilo z mano nekaj »narobe«.
Potem pa sem spoznala, da sem postala čez glavo sita tega, da je z mano vedno nekaj »narobe«! Kaj pa če ni z mano čisto nič narobe in me želijo zgolj »predelati« v nekoga, ki bi ustrezal kaj vem katerim pričakovanjem o tem kakšna bi morala biti. To pa je precejšnja bedarija.
Odločila sem se, da preneham s tem, da samo sebe nenehno kritiziram in dajem v nič, ker na primer še nisem vse tisto kar bi »morala« biti in še nimam vsega tistega, kar bi že »morala« imeti. Nisem popolna, tako kot nihče ni, toda ni se mi pa na račun vseh »nepopolnosti« potrebno kritizirati noč in dan! Dejansko se mi sploh ni potrebno več kritizirati. 🙂
Prenehala sem tudi s tem, da ljudi, ki mi govorijo kaj rabim »popraviti« sploh še poslušam. Tiste, ki imajo dobronamerne nasvete, spoštujem in jih tudi sprejmem, v kolikor tako čutim, toda vseh ostalih, ki pa samo »bluzijo« nekaj v tri dni, pa hvala lepa, res lahko mirne volje spustim in je moje življenje zaradi tega še kvalitetnejše.
Smešno je, ker ljudje navadno bolj zaupamo nasvetom drugim, sploh tovrstnih strokovnjakov, poznavalcem in podobno, namesto, da bi se veliko bolj zanesli nase in na svojo intuicijo. Toda drugi ljudje vendar ne morejo videti v nas same in naše resnice toliko začutiti, toliko kot jo začutimo mi sami! Prav tako nihče ne bo živel našega življenja namesto nas … niti tistih »napak« ne, ki jih nekateri tako radi mečejo pred nos drugim.
Če objektivno pogledam, je vse skupaj kar čudna burleska. Toliko neumnosti in bedarij, ki se jih naučiš spotoma v življenju, ker verjameš, da je s tabo nekaj »narobe« in da si povrh vsega lahko še čisto neprimeren/neprimerna za današnjo družbo. Koliko lažje bi vendarle bilo, da bi namesto tarnanja o »večnih napakah in neprimernosti«, raje vzljubili sebe, takšne kot smo. »Bolj primerne ali manj«, saj konec koncev je vse to povsem zanemarljivo nakladanje, če mi sami sebe sprejemamo. Ker kdo ali kaj pa ti pravzaprav sploh lahko pride »do živega«, če si mnenja, da je s teboj v redu čisto vse? 🙂