(Holistično) zdravilstvo ali alopatija?
V zadnjem času vznika vse več razprav na temo zdravilstva oziroma alternativnih metod (samo)zdravljenja. V principu gre za uradni zahodni (alopatski) medicini nasprotne pristope k zdravljenju bolezni, dejansko pa se razhajanje prične že na ravni definicije zdravja in (zdravega) življenja, kot tudi pri definiciji bolezni.
Zdravje telesa ali človeka?
Ajurveda, veda o življenju (kot ena izmed Ved – izhodiščno z vidika zdravja), pravi: zdravje je skupna, končna bilanca fizičnega, mentalnega, socialnega in duhovnega zdravja. Bolezen se dejansko ne začne takrat, ko skozi diagnozo dobi ime, ampak so njeni zametki že v vzroku zanjo. Razvoj bolezni je proces vedno večjega neravnovesja na ravni povezave med fizičnim, mentalnim ter duhovnim aspektom človeka. Vzpostavljanje celostne povezave omenjenih treh aspektov človeka, na drugi strani, terja konstantno prepoznavanje, popravljanje in odpravljanje manjših ali večjih neravnovesij. Naš um skozi napake v razmišljanju, sklepanju, vrednotenju, vrednostnem sistemu, delovanju in čustvovanju prenaša ustrezno neravnovesje na fizično raven. Slabo fizično počutje nas nato ‘odreže’ od zdravega razmišljanja, ki je navdahnjeno z ‘neomejenimi’ možnostmi svobodnega življenja. Omenjeni mentalni del človeka postane ujetnik fizične inhibicije in tako brez ustreznega posredovanja postopno poslabšuje stanje telesa, postopno razmišlja vse bolj omejeno ter človeka vse bolj onesrečuje. Nezadovoljstvo, negotovost in pesimizem so nekatere izmed naravnav uma, ki lahko povzročijo bolj ali manj resne napake v fizičnem delovanju telesa. Nenazadnje, kjer uradna medicina določene motnje ne more poimenovati, ji pripiše psihosomatske razloge.
Alopatija
Najbolj splošna zmota v načinih odpravljanja telesnih simptomov je ta, da se jih lotevamo ločeno, kot da bi šlo za (samostojne) fizične pojave, ki jih je mogoče ‘tretirati’ brez aktivnega (so)delovanja človeka oziroma pacienta samega. Tretman ali tretiranje kot jezikovni, etimološki koncept, izhaja iz latinskega glagola ‘trahere’, ki pomeni ‘(raz)vleči’ in v nadaljnji izpeljavi ‘obravnavati’, ‘razpravljati’, ‘urejati’, ‘razporejati’. V alopatski metodologiji gre za tretiranje fizičnih simptomov bolezni in ne za tretiranje človeka kot celote. Omejena je na zaviranje, tlačenje, prikrivanje in razporejanje simptomov s pomočjo določenih substanc, ki telo – stroj – ukanijo, pretentajo in s tem na dolgi rok ogrožajo njemu lastno inteligenco kot temelj močnega imunskega sistema ter s tem učinkovitega delovanja – zdravja. Tovrstne metode tretiranja bolezni ustvarjajo učinke, ki so simptomom nasprotni, jih izničujejo, a hkrati povzročijo škodo nekje drugje v telesu. Beseda ‘alopatski’ nas navaja ravno na to. Dobesedno pomeni ‘prenašanje škode ali trpljenja drugam’. Za bolečine vseh vrst imamo tako na voljo cel kup bolj ali manj škodljivih (neorganskih) protibolečinskih sredstev, zaradi katerih se po vzrokih ali izvoru težave ni potrebno vprašati. Ali morda enostavno prenehati z uživanjem določene hrane, alkohola ipd. Ponavadi postanejo zato težave in bolečine kronične, učinek zdravil pa vse bolj slabi sposobnost telesa za spopadanje z motnjami v delovanju. Dober primer za to so določeni farmacevtski izdelki, ki služijo zmanjševanju nezaželjenih stranskih učinkov, ki jih povzročajo spet drugi, primarno uporabljeni farmacevtski izdelki.
Holistični vidik
Holistični ali celostni pristopi k zdravljenju želijo težave (raz)rešiti. Da pa bi bili holistični, pa morajo izhajati iz holističnega pogleda na svet. Odličen primer so zeliščarske tradicije, pri katerih holističen pogled na človeka ni nič bolj holističen kot pogled na rastline oziroma zelišča. Smisel obstoja rastlin ni v tem, da lahko ljudje iz njih izločijo določene snovi ter jih z iskanjem dobitnih kombinacij na vseh vrstah poskusnih zajčkov (alopatija in prenašanje škode drugam!) nato sintetizirajo v tablete. Takšnega smisla ni ustvaril ne takšen, ne drugačen bog. Tak smisel si je izmislil človek oziroma njegova omejena, neholistična pamet. V tistem, v čemer je pogled na svet celosten, je celosten tudi pogled na rastline (in na ‘zajčke’ vseh vrst). Vsaka rastlina, ki zraste, je unikatna. Četudi se imenuje npr. melisa, je moja rožica melise druga kot vaša. Ima dušo, kot jaz – ali vi. In, kot človek, ima tudi rastlina sposobnost skrbeti za svoje ravnovesje. Toksične snovi, ki jih vsebuje, tako zanjo niso toksične. Vzvodi, ki imajo v rokah moč in denar, pa nas želijo prepričati v to, kako zelo toksičnih, kako nevarnih je mnogo zdravilnih rastlin. A zelo toksične so njihove neorganske, neetične, materialistične sinteze. Tako v tabletah, kot v pogledu na svet, ki to ni. Je vladavina in zloraba. Nenazadnje nam tako farmacija, kot ilegalni trgi drog ponujajo precej neučinkovite tabletke za različne izpeljanke iz sreče. Neuspešne so zato, ker delujejo alopatsko. Holistična teza, ki smo jo v našem prostoru že vsi slišali, pa je prišla iz ust zavržene in zagrenjene samotarke Pehte: za vsako bolezen rožca raste. Ajurveda bi to trditev malce izpopolnila in rekla: vsakemu človeku njegova zel. Tisto, kar je za nas dobro, nam je pisano tako na kožo, kot na dušo.