Jane gleda svet izpod trepalnic
Tole bi moral pisati Adam. Če bi tole pisal Adam, bi se ljubezen znala zdeti zelo preprosta. Namesto njega sem tukaj in zdaj jaz. Nisem Eva, ki je podlegla, ne Mériméejeva Carmen ne Wildova Saloma ne katera koli druga protagonistka, ki je smela nositi oznako fatalne ženskosti. Večinoma sem Jane, interpretka najine zgodbe, on pa prevzeten gospod Darcy.
Jane Austen je menda res bila ena izmed pionirk vznesene analize ljubezenskih razmerij, ob kateri si še danes niso na jasnem, ali je njeno srce krvavelo na hektolitre, ali pa se je ob vsem le tiho in prikrito muzala. Ženska pač mora ohraniti nekaj skrivnostnosti.
Pred kratkim sem zopet obsedela pred spletom naslade, obupa in raztegnjeno raztegnjene nedolžnosti v Prevzetnosti in pristranosti. Gledala sem, kako se je puščoba Darcy z zalizki smukal okoli vznemirljive Elizabeth. Pretvarjala sem se, da jokam, saj je pričakovana podoba tudi najbolj skrivnostna. In to navsezadnje hočem biti – skrivnostna ženska. On pa je – ne tisti Darcy, temveč Darcy iz mojega naslonjača – vzdignil pogled od še enih dolgočasnih numeričnih novel, ki jih vztrajno beleži v zvezek, ter se nasmehnil.
Darcy z zalizki je nevaren za svoje čase, prevzeten v vsakem stoletju in dobro finančno izhodišče. Baka bi pritrdila: »Sve ti je to u lovi,« mi je rekla že leta nazaj nekje na morju. »Samo prava ljubezen ne,« sem pripomnila. Le zamahnila je z roko in zdelo se je, da je s kotičkom očesa pomignila proti mojemu Darcyju, kot da bi hotela reči: zakaj pa si potem izbrala njega, če ne zato, da te razvaja na 1001 način!
Prej so ženske še lebdele, slonele in vztrajale v podobi ljubkosti. Prav noro so želele biti ustrežljive in običajne. Danes si prizadevamo biti ljubke čim manj sociopatom, predvsem pa zelo neobičajne. Tako neobičajne, da včasih pozabimo, v kateri kotiček možganov smo zataknile določen odtenek podarjene osebnosti. Saj vem, da takšno stanje osnovne funkcije moških možganov le težko dojamejo.
Včasih mu rečem, Darcyju iz sedanjosti, da je tako preprosto biti on. Zanj je svet le skupek matematičnih pravil in logike, analiziranja in iskanja globljih pomenov izza banalnih stvari, pa le neka čudna nagnjenja njegove Jane, na katera se je sicer že navadil, a kljub temu še vedno ne razume. Tako se vselej konča na isti točki: na preveč ženskega analiziranja, ki je za moške banaliziranje. In potem, ko že mislim, da se mu nekje v zaodrju možganov vendarle svita, kaj mu govorim, ko govorim v vzvišenem jeziku ženskega plemena, se mi kar naenkrat opravičuje, ne da bi vedel, zakaj. Vprašujoče ga pogledam, on pa že vztrajno vpisuje svoje numerične zakonitosti v zvezek. Jaz pa še naprej analiziram svet izpod trepalnic, ne da bi vedela, ali moje srce patetično krvavi, ali pa se ob vsem le tiho muzam.
