Alopatija vs. empatija

Koncept alopatije so v moderni čas kot ‘terminus technicus’ uvedli homeopati, da bi z njim opisali metodologijo sodobne medicine, sicer pa je skovan iz grških besed ‘allos’, ki pomeni ‘drug’ in ‘pathos’, ‘trpljenje’. O prenešanju trpljenja ali škode ‘drugam’ je bilo nekaj povedanega v mojem prejšnjem prispevku. O alopatiji nasprotnem konceptu, empatiji, iz grške besede ’empatheia’, ‘zanos, simpatija, sočutje’, pa so v nam predhodnih stoletjih razpravljali filozofi in umetniki. Navezuje se na zmožnost vživljanja posameznika, gledalca v umetniško delo, spričo katere se razkorak med subjektom in objektom rahlja oziroma izničuje. S tem je opisan vsakršen odnos, tako tudi odnos zdravnika do pacienta, v tem da se kvaliteta in globina odnosa med ‘opazovalcem’ in ‘opazovanim’, katerih vlogi se v medčloveških odnosih izmenjujeta, meri sorazmerno s sposobnostjo tovrstnega vzpostavljanja perspektive. Zmožnost občudovanja umetnine, ali človeka, ali narave – doživetja lepote – je pogojena z občutljivosto gledalca, opazovalca, subjekta za zaobjetje sebe in (svojega) življenja v vsem bivajočem skozi ali preko forme, ki jo po poti čutil doživlja kot ločeno od sebe.

Pasiven ali aktiven odnos

‘Alopatski odnos’ predpostavlja empatiji nasprotno kvaliteto, tj. necelovitost, ločenost in s tem naslavljanje od nas fizično ločene, nam tuje entitete. Takšna, neholistična perspektiva, je nujno mehanična, inertna, neživa, topa, težka, pasivna, rigidna, nefleksibilna ipd. Tisto, namreč, kar nismo mi sami, v nas in za nas zadobi (po)stransko vlogo, kot bi bilo neobstoječe ali zgolj teoretično obstoječe, oropano ‘mesa in krvi’. V tistem, kjer sami sebe ne moremo zaslutiti, začutiti in doživeti, v tistem vselej srečamo nam tujo, neestetsko, mrzlo gmoto, najsibo iz kamna, ali pa iz mesa. Morda njeno tujost najbolje ponazarja (iz)obilje plastike v naših življenjih, ali pa tisto organsko, ki se danes kot odpadek pri procesiranju hrane -zlasti v okviru živinoreje- vrne nazaj na naše krožnike. Kot nekaj, skratka, do česar nimamo odnosa, oziroma, je ta odnos alopatski. Skozi izrazoslovje, ki takšen odnos opredeljuje, je jasno, da v teh sferah ni zdravja. V teh sferah ni hrane, ampak so ‘jedila’; ni hranjenja, ampak je ‘jedenje’; ni zdravljenja, v katerem pacient aktivno sodeluje, kot ‘živ’, ampak predpisovanje receptov in ‘drogiranje’, ki pacienta pretvori v pasiven objekt ‘zdravljenja’.

Rudolph Steiner, ki je bil med drugim tudi začetnik homeopatije, je postavil temelje tudi danes vse bolj aktualni metodi biodinamičnega poljedelstva. Koncept biodinamike na sebi združuje koncepta biološkega, živega, kot tudi dinamičnega, aktivnega, gibljivega. Gre za holističen pristop k pridelovanju hrane; žive hrane, ki izhaja iz tega, da skozi naravni proces vse utripa, vse diha, se spreminja in preobraža brez škode za vse udeleženo; ne gre na račun nikogar, nobene tuje, pasivne entitete, ker vse deluje skupaj, kot eno. Kar se dogaja na ravni zemlje, kot tudi, širše gledano, planeta, se na mikroravni vrši v okviru človeškega metabolizma. Beseda izhaja iz grških ‘meta’, čez, preko, onkraj, in ‘ballein’, vreči. Tudi človeški organizem, instrument, deluje tako, da nekaj spravi, (po)žene čez oziroma skozi sebe. Substanco ali materijo skozi tovrsten proces predrugači, transformira. Holistični pristopi k zdravljenju, kot sledi iz grške besede ‘holos’, ‘cel, celoten, celovit’, temeljijo na celovitem pristopu k zdravljenju človeškega organizma; organizma, ki deluje kot podaljšek in orodje človeškega duha in uma. Delovanje in življenje človeku lastnega metabolizma – in odklone v njega delovanju- kot del vedskih zapisov o ‘življenju, vesolju in sploh vsem’ opisuje tudi ajurveda. Kako človek skozi njemu lasten organizem transformira ves ‘input’, tudi (ali morda predvsem) mentalnega. Zdravje ali njegova odsotnost temeljita na tem, kako dobro ali pomankljivo transformira in asimilira. Bolj kot je njegov odnos živ, empatičen, sočuten, zavesten in celovit, lažje in bolje preobraža materijo, ki s seboj in na sebi nosi življenje. In asimilira tisto, kar je zanj v nadaljevanju preobražanja, prebave, neobhodno za učinkovito kroženje, katerega vehikel, nosilec je.

Intuitivna ali mehanicistična metoda

Če sem v prejšnjem članku pisala o tem, kako naj bo pristop k zdravju in zdravljenju holističen, potem je ob vzpostavljanju koncepta empatije potrebno reči, da sta zdravje in holističen pristop združljiva edinole po poti empatije. Ne oziraje se na tehnike zdravljenja in metode analiziranja, je brez intuicije, kot živega sadu empatije (z vidika zdravnika), vsak pristop prazen in mehanski, mehanicističen. Najbrž nisem v veliki zmoti, če domnevam, da je za marsikoga obisk splošnega zdravnika bolj kot v smislu škatlice tablet, ki se mu jih predpiše, dragocen z vidika človeka v beli halji, ki je sposoben in voljan začutiti stisko na drugi strani in se spontano, intuitivno, brez analiziranja odzvati suportivno, empatično, sočutno. Podpori, ki temelji na empatiji, lahko brez zadržkov rečemo dobrota. Ta pa je po svoji naravi topla, človeka greje in mu namenja luč – podobno kot sonce. Kot energija sonca, ki zdravi. Njej nasprotna kvaliteta je hladna; hladna kot so zdravniške aparature, če z njimi upravlja hladno zdravniško osebje. Koderkoli, kjer je osebje zadolženo za oskrbo šibkejših, nemočnih, sta kvaliteta in učinkovitost ter s tem blagostanje oskrbovancev odvisni od človeškosti pristopa. Človeškost pa je po svoji naravi holistična, vključuje dušo, ki ‘izvaja’ empatijo in deluje intuitivno. Odnos družbe do ‘manj srečnih’ kot smo sami se odraža skozi institucije, ki so ogledalo vsakega izmed nas. Če hodijo ljudje v takšne in drugačne ustanove, kjer prebivajo šibkejši od nas, zgolj v službo, ne da bi se ob tem čutili poklicane pomagati, potem delujejo mehanicistično. Vendar pa je v opravičilo potrebno reči, da mora človek najprej znati pomagati samemu sebi. Ljubezen do drugega ni mogoča brez ljubezni do sebe, ki nam je vrojena in spoznavna po poti notranjega glasu, notranje moči, intuicije. Empatija pomeni ravno odpravljanje razlike med menoj in teboj, med vami in njimi. Na njenih krilih kot intuitivni prebliski in metode vznikajo rešitve. Četudi drži, da so (lahko) brez zadostnega znanja ti prebliski velike zablode.

Razlog za delno ali popolno odsotnost prepoznavanja in izražanja čutenja znotraj sebe, duše na in v sebi, kvalitetno opisuje koncept ‘aleksitimije’, kot temeljni vzvod avtizma, raznih osebnostnih motenj in hkrati temeljni vzrok za odsotnost empatije. Tudi ta izhaja iz grščine in v dobesednem prevodu pomeni ‘odsotnost, nezmožnost ubeseditve, izražanja čutenja kot kvalitete duše’. Podlaga za tako pomankljivo delovanje in čutenje pa so blokade, osnovane na strahu pred izpostavljanjem naše občutljivosti, ranljivosti, ki bi utegnila biti najprej prepoznana, nato pa zlorabljena. Tako pride do (mehanicistične) (upo)rabe (mehaničnih) vzorcev vedenja, ki so v nasprotju in v konfliktu z intuitivnim odzivanjem in delovanjem. Glede alopatije bi lahko ugotovili še, da gre za svojevrstno izpeljavo ali izpeljanko na temo aleksitimije. Za polovično rešitev, ki ravno spričo polovičarstva ne rešuje, ne zdravi in je, dolgoročno, brez pravega haska.