Zgodba neke kante
Tri leta bo že, odkar stojim tu. Ne, nisem utrujena. Sem namreč kanta. Čisto navadna kanta za smeti. Če smo bolj natančni, sem uradno zabojnik za ostale odpadke, ljubkovalno pa kar kanta. Tu so me namestili, ker se je tista, ki je na tem mestu stala pred mano, tako nabasala, da se je razpočila. Vsaj tako pravijo moje sosede, ki so tu že veliko dlje. Najprej jim nisem verjela, sedaj pa vidim, da stopam tudi jaz po njeni poti.
Ko so me pripeljali s tovornjakom na to mesto, sem bila prava suhica. Odložili so me na tlakovani prostor med bloki. Levo in desno od mene je bilo že nekaj drugih kant, za nami pa zelenica. Mimo nas še zdaj vodi pot, po kateri vsak dan hitijo ljudje. Dan za dnem je skorajda enako.
Že zgodaj, ko je še tema, pridejo najprej mimo tisti, ki gredo delat v tovarno. Ne govorijo veliko in niso nasmejani. Najbrž so še malo zaspani. Večkrat kateri od teh vrže vame vrečo z različnimi smetmi. Oh, kaj vse se znajde v takšnih vrečah. Običajno me tako zgodaj pozdravijo pokakane plenice, pa embalaža od mleka, kakšna plastenka, pa tudi ostanki včerajšnje večerje. Ko delavci odidejo proti parkirni hiši in peščica njih do avtobusne postaje, me pridejo pozdravit kužki. Ne razumem, kako me lahko zamenjajo z drevesom in mi polulajo kolesa. Ko se ob tem pričnem glasno jeziti, se končno predramijo še druge kante. One večino časa predremajo. V njih bolj redko kdo kaj odvrže tako zgodaj. Zadnjič mi je kanta za steklo rekla, da pa je ona prav vesela, če jo pride zjutraj pozdravit kakšen kužek, ker je sicer tako nihče ne pogleda. In ko mislim, da je konec z mrcinami, se vedno najde kdo, ki za vrečko s kakcem izbere ravno mene. Nisem ne kanta za biološke odpadke, ne za plastiko. In ker se ne morejo odločiti kam, odvržejo ta odpadek ravno vame. No, vsaj pokakane pleničke niso osamljene.
Najbolj pa se razveselim otrok. Oni so že zjutraj glasni in veseli in hitro odbrzijo mimo mene proti šoli. Ko se čez nekaj ur vračajo domov, so običajno bolj počasni. So pa oni eni redkih, ki postojijo pred nami, preberejo, kaj na kateri piše in premislijo, preden kateri izmed nas odprejo pokrov in odvržejo odpadek. Zelo redko se zmotijo in narobe razvrstijo odpadek. Večkrat sem tudi že slišala, da je kateri od otrok poučil odraslega. Zadnjič je punčka opozorila očeta, da olupkov od jabolk in pomaranč ne sme odvreči v kanto skupaj s plastično vrečko in če še ne ve, da obstajajo biorazgradljive vrečke. Tega možakarja zdaj večkrat videvam, da prinese kuhinjske odpadke zavite kar v časopisni papir in jih vrže v rjavo kanto. Zagotovo mi bo pa ostal v spominu dialog med fantkom in dedkom. Fant je namreč rekel: “Če me imaš res rad, ne boš onesnaževal okolja s toliko odpadki, da bom tudi jaz lahko živel v čistem in zdravem svetu.”
Dopoldne se pogosto mimo nas odpravijo upokojenci. Vse več jih vidim, kako iz trgovine nesejo nakupljeno blago v platnenih vrečkah in torbah. Pravijo, da je skoraj spet tako, kot je bilo včasih. Popoldne in proti večeru, pa nam ni nič več dolgčas. Žal se še vedno preveč ljudi ustavlja ob nas. Moja teža zelo narašča, skrbi pa me tudi za prijateljico kanto za embalažo. Koliko plastike in podobnih materialov se dnevno znajde v njej. Nekateri mislijo, da so veliko storili, če odpadek vržejo v pravo kanto, ne zavedajo pa se, da vseeno preveč naše vsebine roma na deponije in se tako vrne nazaj v naravo. Najbolj zadovoljna je lahko kanta za papir. Ne le, da je prava suhica, tisto malenkost njene vsebine pogosto izpraznijo učenci, ki s papirjem zaslužijo za izlet ali kakšno igralo. Podobno kot papir, pa se lahko ponovno uporabi tudi steklo. In k sreči se moja soseda, kanta za steklo, počasi redi. Nekaj časa nas je resno skrbelo zanjo. Bilo je obdobje, ko smo mislili, da jo bodo odpeljali, ker je nihče ni uporabljal. Ko bi vedeli, kaj vse se da narediti iz starega stekla. A zdaj se vse več tekočin vrača v steklenice. Nekateri pravijo, da je to zopet moderno. K sreči, pa se vse več ljudi odloča za stekleno embalažo zaradi varovanja okolja in ne le zaradi modnih trendov. Takšnih posameznikov sem še posebej vesela. Ti gredo dobre volje mimo nas in nas ne motijo preveč.
In tako, kot si ljudje prizadevate za vitko postavo, se tudi med nami bije boj. Tudi kante bi bile rade suhice, a se zelo bojimo za svoje zdravje. Med vsemi sem ravno jaz najmlajša, pa že najdebelejša. In le vi mi lahko pomagate, da se ne bom razpočila, kot moja predhodnica. A moja želja ni, da bi se namesto mene preveč zredile druge kante. Moja želja je, da bi vse (p)ostale suhice. Rada imam ljudi, ki hodijo mimo mene in se igrajo na bližnji zelenici, ni pa potrebe, da srečujem ljudi, ki pridejo do nas le zaradi nove vreče z odpadki.
