Neskončna zgodba (34)
»Kakšna zanimiva hiša! Morda poznaš lastnika?« se je pozanimal Peter, ko sta se z Ireno vračala nazaj proti naselju. Pred njima se je zarisovala hiša, katere veranda je gledala na odprto morje.
»Ja, v bistvu ga res poznam,« se je nasmehnila Irena. »V bistvu sem to kar jaz.«
Peter se je nekoliko začudil, a nadaljeval kot nekdo, ki ima nekaj za bregom.
»Res? Kdo bi si mislil. Veš, da že nekaj časa hodim sem tudi zato, da si pasem oči na tvoji hiši in sanjarim, kako bi bilo, če bi bila moja.«
»Žal vas, oprosti, te moram razočarati. Hiša ni naprodaj,« je bolj za šalo kot zares rekla Irena. Ni si namreč mislila, da bi nekdo v resnici želel kupiti babičino hišo. Res da še ni bila v brezizhodnem stanju. Če bi kdo želel v njej bivati, bi potreboval le nekaj denarja za obnovo. No, veliko denarja za obnovo.
»Srečnica torej! Mislim si, da boš potem ti tista, ki jo bo dobila, kaj?«
»Jaz? Ne, ne, jaz že imam svoje stanovanje, živim v spodnjem nadstropju v hiši svojih staršev.«
»Aha. Potem boš hišo verjetno obnovila in oddajala v najem turistom ali kaj podobnega, če je že nočeš prodati?«
»Ne, tudi to ne. Pustila jo bom prav takšno, kakršna je.«
Peter je prikimal, vendar tako kot nekdo, ki mu neka stvar ne gre v glavo.
Irena je nekoliko pomislila, preden je previdno spregovorila.
»Lahko ti jo pa razkažem, če želiš. Ključ imam vedno s seboj na verižici okrog vratu.«
»Kaj res? Kot amulet?«
Kolikor se je Irena spoznala na vraževerje in podobne stvari in kolikor se je spominjala prizorov iz kakšnih filmov, je bil amulet kakšen predmet, ki mu je njegov lastnik pripisoval velik pomen. Kot neka zajčja tačka, ki prinaša srečo na primer.
»Ja, lahko bi se temu tako reklo.«
»Šment, če ima že ključ te hiše takšen pomen, kako srečna bi morala biti šele, če bi v njej živela, kaj?« se je pošalil Peter.
Srečna? Srečna je bila že sedaj, je pomislila Irena. Naenkrat je postala jezna na vse ljudi, ki jih je nov posel s trgovino prinesel na otok. Pred tem ji ni manjkalo prav nič. Mirno je živela svoje življenje iz dneva v dan. Šele po pogovoru z Maksom je pričela z nekimi samopreiskujočimi mislimi o tem, če je res srečna ali morda le zapravlja svoje življenje.
Nato je Irena nekje iz ozadja svoje zavesti prepoznala tiho misel, ki jo je prepeljala do spomina, kako se je odločala, da nekaj spremeni v svojem življenju še preden je sploh izvedela, da se bo na otoku dogajalo nekaj novega. Morala si je priznati, da morda le išče krivca za svojo negotovost in da si je v resnici želela le nazaj v tiste dni ignorance, ko se še ni spopadala s takimi vprašanji.
»No, potem dobim voden ogled po hiši?«
Ireno je predramil Petrov glas. Prišla sta že do hiše. Za trenutek se je ustavila, ga pogledala, nato pa se povzpela po stopnicah na verando s korakom človeka, ki pozna resnico. Četudi resnica ni bila prijetna in niti odrešujoča ne.
Se nadaljuje …
