Zakaj živim

Nos sem potisnila na okensko šipo … po zunanji strani so se vlekle dežne kaplje, tugoten začetek oktobra je, meglen in radodaren z dežjem, ki ga sovražim, kar pomnim. Notranja stran šipe pa je orošena in od točke, kamor sem prilepila svoj smrkajoči nos, sluzasto mokra.   Zdajle bi prišla iz službe, 16.30 bo … če bi jo imela … Tako pa sem že sedem mesecev doma in danes je tak čuden dan. Že zjutraj nisem vedela, kaj bi … ampak vstati je bilo treba, hrbet me je bolel od jogija, pač ni Dormeo. Nekaj cenenega sem kupila, opravičujoč se sama sebi , ko bo denar, bom kupila takega za 400 eur.

»Pol leta v treh letih sem delala,« me je grenko spreletelo. Prej sem bila šestnajst let v gradbeništvu, pa je vse skupaj šlo v franže, direktor je svojo hišo za milijon obdržal, ker ima namazan gobec in se je zmenil za nekakšne moratorije in prolongacije ali nekaj takega. Jaz pa deset fizikalcev, sami dečki iz bivše Juge, smo se lepo obrisali pod nosom … Pa saj so vsi preživeli, vsak se je nekako znašel. No, dobila sem potem delo za trakom, za pol leta. Nisem edina, ko ni bilo več naročil, sem bila višek.

Tisti meseci na zavodu, ko sem dobila nadomestilo, so kar zdrsnili mimo.   Pisala sem prošnje, hodila okoli, iskala veze, ampak sem prenizka, kakšne veze boš pa imel s srednjo šolo. Vem, postala sem tečna, nezadovoljna, sama sebi v napoto. Tu pa tam se je že kaj našlo, kaka strežba, kaka pomoč na domu na črno … ampak to je bilo trikrat nič. Potrebovala sem službo, ljudje, službo. Dejan me je imel dosti, je rekel. Da sem cela siva, kot novembrski dan. Brez volje, brez življenja. Saj mi je kar odgovarjalo, med nama že nekaj let ni bilo kaj prida. Vse je ugašalo, potem sem od drugih slišala, da so ga videvali tu in tam. Ne samega. Kar pokimala sem, ko je rekel, da bi šel.

Kako čudno, deset let si z nekom, potem gre, ti pokimaš in si sam.

Dobro, imela sem dom, svojo rojstno hišo, ki mi je ostala po mamini smrti. Bratov ali sester ni, očeta tudi že dolgo ne … hiša pa je. Vsaj to. Ampak stroški so tudi. Pa sem nekako lezla skozi. Prijateljice sem imela, dve, tri, sosede kar v redu. Imela sem kam iti, ampak malokdaj me je vleklo … K meni so prihajali, tudi s tistimi nameni, ampak jaz sem bila prazna, zdelo se mi je, da sem nevredna, da tako nisem za nič. Brez službe, brez otrok,   vsak čas bo potrkala mena … pa še kozoroginja po rojstnem času. Zadržana, malo samotarska, skrita.

Franja je depresivna. Zdravi se že deset let. Preveč pogosto hodi k meni, se mi zdi. Ko gre, sem še bolj siva. Poleti, res je bilo premalo sonca za avgust, mi je prinesla antidepresiv. Kar vsilila mi ga je. O, mati žalostna, kemija pa ima moč. Obe sva jih jemali, ona jih je skušala jesti malo manj, pa so ji ostajali. …

Rezko je zazvonilo…telefon imam naglas, da me dodobra zdrami, ko zazvoni. UUUUU, lunana, luna na, ta bela lunana … že dolgo mi ni več všeč, pa se mi ne ljubi spremeniti melodije. »Franje ni več!« ihti njena mama. »Sama je naredila konec!«

Po pogrebu sem kako uro krožila po mestu, potem pa je volan kar sam zasukal ven, v zrak, gošče … proti Pohorju …Više in više,   do gozdne poti je šlo, tam se je zdelo, da je konec civilizacije. Bog, kam sem prišla. Parkirala sem, spustila vrata, ki so se zaprla sama, kajti avto je rahlo visel na robu gozdarske poti. Če slučajno pride kak traktor, da bo šlo mimo.

Obraz sem uprla v svoje čevlje, ne preveč primerne za hojo tod. Šla sem navzgor, hitro, da je sapa postajala vse krajša, misli pa manj moreče.

Na robu gozda sem se ustavila in ogledala naokrog. »Franja, Franja, bog s teboj, kjerkoli že si zdaj …«

Razdrta kočura na jasi je pritegnila moje oči. Uborna,   s polivinilom, napetim čez okenski okvir, sivi kamen je režal in klical po ometu. Napušč izsušen, oluščen, žejen barve. Ampak rože pa, kamor si uprl oči. Na dveh ozkih lesenih okenskih okvirih nageljni, v plastičnih lončkih od marmelade bohotne pelargonije in v plastičnih škaltlah, v kakršnih prodajajo kislo zelje,  zvonkljajoče fuksije, ki so nihale v zgodnjevečernem vetru. Ostro je tukaj, dež je nehal padati, a že po snegu diši. Rožice, rožice, mogoče je danes vaš zadnji dan v tem letu, hlad je v zraku …

Stara mamka je lezla proti drvarnici … Z eno roko oprijemajoč se robate kamnite stene, z drugo trdno stiska razdrapano cajno. Kot bi jo spodsekalo, pade vznak.

Stečem proti hiši in ko si pogledava v oči, vidim v njenih hladoto, odklanjanje, skoraj jezo.

»Kaj pa ti tu!«

»Nič, ah, kar tako sem tu!«

Kaj pa naj bi ji bila rekla? Da smo ravnokar pokopali prijateljico, ki se je pri triintridesetih naveličala življenja? In ne vem, kam naj s svojim?

»A kar tako? Pa tako zrihtana? » me je premerila z jeklenimi očmi. »Za rauberco si prefajn, če pa kaj prodajaš, sem pa suha ko poper!« je odločno zabila.

»Gospa, jaz ne vem, kam bi se dala!«

Sama sebi nisem verjela , da sem izrekla te besede. Ženska pa tudi ne. Nekaj trenutkov je tako ležala, kakor jo je položilo. Zlagoma se je začela pobirati, otrcala krilo in prastar rožast predpasnik in me pogledala v oči: »Če si poštena, pojdi v hišo. Če pa nisi, bo pa hudič cotal tvojo dušo!«

Košaro je pustila tam, pred pragom in odvlekla trdi nogi proti vhodnim vratom. Zdelo se mi je, da ima sto let.

Vir: http://www.etno-muzej.si

V kuhinji pokazala na lesen zaboj ob gašperju, rekoč: »Sedi, dečla!«

Sama je sedla na edini stol ob mizici, ne večji od klubske za dnevno sobo. Svoj zgrban obraz je približala mojemu in me nepremično gledala v oči. Njene so bile kot nebo pred nevihto, jekleno sive, v njih sem prebrala veliko hudega. Zazeblo me je, čeprav je od gašperja vela prijazna toplota.

»No, kam si pa pravzaprav hotela zdajle, čez eno uro bo mrak? Od tu naprej ni drugega kot les pa samota!«

Nisem vedela, kaj naj rečem. Če bi hotela, da me ta starka razume, bi ji morala marsikaj povedati, pa vprašanje, kaj bi si mislila o meni. »Šla sem na sprehod, pa sem zašla s poti.« Molčala je, čutila sem, da mi ne verjame.

»Pa si sama, a nimaš moža, otrok, zakaj si prišla ravno sem gor?«

Udrle so se mi solze. »Vse mi gre narobe. Zakaj sploh živim!« je izbruhnilo iz mene. Presenetilo je ne le njo, tudi mene. Vse, kar se mi je nabiralo v srcu in glavi dolge tedne, je izbruhnilo ta dan, ko smo pokopali Franjo. Medtem ko so solze kapljale na moj kostim za najboljše priložnosti, sem zlagoma pripovedovala o izgubljeni ljubezni, službi, prijateljici … kako se mi zdi brez veze živeti, nimam nikogar, nimam denarja več kot za najnujnejše, ne vidim, za kaj bi jutri sploh še vstala … kakor mi je prišlo na usta, tako sem povedala.

Ženka je pristavila obtolčen piskrček vode, molčala, dokler ni zavrela in dokler jaz nisem nehala ihteti … v lonček je vsula ščepec, dva rožnega čaja iz papirnatega škrniclja. Še pet ali šest takih je imela v kredenci.

Šele ko sem srknila prvi požirek, me je spet ogovorila:«Dečla, nič na tem svetu ni tako hudega, da bi bilo za umret. Dokler je človek živ, se lahko vse naredi.« Pomolčala je, v tistem trenutku sem zaslišala suho pokašljevanje, ki se je vleklo in končalo s pljuvanjem. Ozrla sem se čez ramo in ob kuhinjski kredenci opazila nizka črnikava vrata

Ženica je brez besed vstala, odprla vrata in me povlekla za roko v ozko, slabo osvetljeno kamrico. Preko edinega okna je bil navlečen porumenil polivinil, ki sem ga opazila že od zunaj. Postelja z lesenima končnikoma je bila pokrita s karirasto odejo, na nočni omarici je stal pikast lonček, na tleh pa kahla, polna smrdljive rjavkaste vode. Pod odejo sem zaznala drobcen kosmat obraz z zaprtimi očmi, redki sivi lasje so štrleli navzgor, odeja se je enakomerno dvigala in spuščala. Zdelo se je, da kosmato bitje globoko spi.

»A je to vaš mož?« sem bolj ugotovila kot vprašala.

»Moj!« je pribila ženica.

»A je bolan?«

»Ne ve za sebe, kap ga je. Štirinajst let je že takole.«

Bila sem ob sapo. »Kako?«

»Takole!«

»A pa mu ne morejo pomagat?«

»Kdo? Kap je kap, dečla, zdravniki ne morejo nič, jaz mu pa pedenam, da še zmeraj živi. Patronažna me je naučila, kako ga po cevki futram in dvakrat na dan ga previjem, plenice pa dajo, toliko so pa še.«

»A štirinajst let?«

»Pa še bo živel … srce ima pa še dobro. V dom so ga hoteli dat, ampak ga nisem dala. Saj bi občina bila plačala, jaz tako nimam kje vzet za dom. Sam župan je prišel gor pa socialna. Dom ni poceni. Ampak jaz sem ga hotela imet doma.«

» A vaju kdo obiskuje, otroci, vnuki?«

»Dečla, nimam nikogar. Zato pa hočem imeti Pavlča doma. Da nisem sama. Tri pobe sva imela. Pa jih nimava več.« Obraz je obrnila proti polivinilu in tista umazano rumenkasta barva je metala motno svetlobo nanj. » Če bi molčala, bi izgledala kot mrlič na parah,« me je spreletelo.

»Kje pa so, so šli v tujino?« sem previdno vprašala.

»V nebesa!« je prepričano dejala. »Fejst pobi so bili.« Pomolčala je in me potegnila za rokav, da sem sedla ob posteljo, ona pa na njo, k moževemu vzglavju. »Franceka je gošča ubila, smreka ni padla tja, kot bi morala. Branko je s ceste zavozil in se obrnil. Samo enkrat se je avto obrnil, pa je bilo dovolj. Vrat si je zlomil. Tina je pa pijača nesla. Pa je bil dobrega srca. Ampak pil je zaradi ženske, ker ga je zapustila. Tina ima eno hčero, a je Švici … Vsak božič dobim kartico. Vsi moji pobi so šli,« je grenko zaključila.

»Zakaj pa vi sploh živite?« mi je zletelo z jezika. Takoj mi je bilo žal.

Ženska si je pogladila predpasnik, sklenila roki kot v molitvi, uprla oči v možev obraz in rekla:«Dečla, živim, ker je življenje lepo. Enkrat me bo on tako ali tako vzel k sebi. » Oči je obrnila proti stropu in v njih sem zaznala kanček nežnosti. » Ko zjutraj vstanem in sonce sije, ko vidim rožice, ki kar same zrastejo, pa kako lepe so, v kake barve jih bogec odene, ko vidim smreke, ki se ne dajo vetru, ko čujem ptičke, ki nimajo drugega kot gnezdo, pa tako veselo pojejo, si mislim: kako sem sreča, da vidim, da čujem, da lahko še hodim, si zakurim, skuham, karkoli že imam, naberem čajev za celo leto, delam v garteljcu, pomolzem kozo … Pa da imam še Pavlča. Življenje je božji dar. Zato živim, dečla, kako ti je sploh ime, zato živim!«

Od takrat sta minili dve leti, pogosto sem hodila k njej, ji tudi kaj pomagala, prinesla … našla sem službo, težko, zahtevno, pa slabo plačano … ampak plača je, nekako kar preživim. Zdrava sem, lahko delam. Dušo, to mi je pa ozdravila ona, ženica z roba pohorskega gozda. Zaradi nje vem, da je življenje zares božji dar.