Zakaj sploh imeti zelenjavni vrt?

Kamorkoli zadnje čase pridem, kjerkoli se usedem, vsepovsod naletim na pogovore, ki se vrtijo okoli semen, sadik in vrtnarjenja na lastnem ali najetem vrtu. Presenečena ugotovim, da se za spremembo pogovori ne vrtijo vedno le o vremenu! Naj poudarim, da vrtnarjenje ni tema, ki bi bila rezervirana samo za odrasle. Vprašanje, ki se ob vsem tem poraja, predvsem pri tistih, ki smo čez dan zdoma, je, ali sploh imeti zelenjavni vrt. K temu se pridruži še naslednje vprašanje, kaj se danes bolj izplača, kupiti zelenjavo v bližnji trgovini oz. pri kmetu ali si jo prinesti iz lastnega vrta. Ob tovrstnih pogovorih me vselej spreleti hudomušen nasmeh.

Živim v kraju, ki je obkrožen z zaplatami obdelovalne zemlje. Za vsako hišo stoji ograda. V njej pa vsaj solata. Ko sem se priselila in me je življenje na podeželju posrkalo vase, mi je bilo samoumevno, da bom imela zelenjavni vrt. Nisem pa vedela, kje ga bom imela in kdaj ga bom urejala. Neurejen delovni urnik, mi ni dovoljeval, da bi bila na vrtu, ko bi bilo potrebno. Torej sem prvo leto svojega vrtnarjenja ugotovila, da sem zapravila lep kupček denarja za osnovno orodje, ograjo in semena. Iz vrta pa dobila le nekaj solate, žulje na rokah ter nasmeške sosedov ob pogledu na zaraščen vrt. Torej kljub vloženemu trudu sem zelenjavo prinašala iz trgovine. Spraševala sem se, čemu se sploh trudim. Greš v trgovino, natehtaš, zložiš v voziček in greš domov. V drugi sezoni (zgodaj spomladi) sem nehote pri sosedi dobila glavo zimske solate. Kar ponudila mi jo je ob enem iz med mojih sprehodov. Rekla mi je, da se ji smilim, ker moram jesti ono umetno vzrejeno in brez okusa. Zahvalila sem se ji z nasmehom, v resnici pa so me njene besede zmrazile. V naslednjih dneh sem si vzela čas in pripravila vrt za sajenje in sejanje, tokrat odločna da zraste na njem kaj več kot le solata! Ta ista soseda je prišla k meni, tako kar mimogrede in mi pod nos potisnila vrečko. Ko sem jo odprla, sem presenečena ugotovila, da so v različnih škatlicah semena. Njena lastna semena, ki so ji ostala in bi jih tako ali tako vrgla stran. To zadnje je zelo glasno poudarila in ponosno odšla domov. Gledala sem za njo in se spraševala, če mi želi pomagati ali pa samo poudariti mojo lastno nesposobnost. No kakorkoli že, posadila in posejala sem in upala, da samorastniško vse uspe. Saj sem še vedno imela nemogoč urnik in družinico.

Sezona vrtnarjenja se je zaključila podobno prejšnji. Torej, pridelala sem si žulje, saj nikoli nisem ujela pravi čas, da bi populila plevel, ko je bila še spodobno majhna. Pridelala sem korenček, paradižnik in papriko, katerim zaslon plevela načeloma prija. To slednje mi je, na eni iz med popoldanskih kavic, zaupala soseda.

Tretjo sezono me je moj zelenjavni  vrt uročil. Vklopila sem svojo družinico, da smo ga pripravili. Soseda mi je (spet!) velikodušno prinesla semena in sadike. Zahvalila sem se ji brez kančka slabe vesti. Na mnogih popoldanskih kavicah in klepetu sem ugotovila, da tale moja soseda ne uživa v samoti svoje jeseni. Čas si krajša z vzgojo sadik, ki jih je za njen vrt absolutno preveč. Vsakodnevne novice si išče od soseda do soseda, poda kakšen nasvet, sadiko ali pa samo prijazen pozdrav. V zahvalo sem jo vzela sabo v mesto, da si je sama lahko nabrala stvari, ki jih na vrtu ni moč pridelati. Tako je bilo zadovoljstvo obojestransko.

Ni mi potrebno poudariti, da to leto pridelek ni izostal. Saj sem po napornem delovnem dnevu z užitkom stopila na zelen vrt, si spočila oči, zbistrila misli in se znebila vseh prenapetih mišic. Vklopila sem tudi svojega otroka. Torej, otrok in jaz sva bila na svežem zraku, pogovarjala sva se, se učila o naravi in življenju, hkrati pa bila v ponos sosedi, katera je menila, da sva njen popoln uspeh. Na nek način sva tudi bila, samo ji tega nikoli ne bom priznala. Danes mi niti na kraj pameti ne pade, da bi si šla po solato v trgovino. Če je nimam jaz, jo ima pa soseda, ona nima pa peteršilja, ki ga zato dobi pri meni.

Moja izkušnja z vrtom ni samo ena obveznost več poleg stresnega delovnika in družinskih obveznosti. Ob lastnem zelenjavnem vrtu nimam potrebe po sveži zelenjavi iz trgovine, imam ure svežega zraka, ko se sučem med gredicami, imam veliko časa za druženje tako z družino, kot s sosedi in redno razgibavanje (mi je prihranjena telovadba v mestu…). Zato se samo hudomušno nasmehnem, ko slišim kako je nekaterim brez veze imeti lasten vrt. Meni je prinesel same pozitivne stvari v moje tempirano življenje.

In čisto za konec še ena misel, seveda pobrana iz internetne strani, a zagotovo nič manj pravilna: »Počnite kar vas veseli, ne ozirajte se, če je to drugim všeč!«