Slackline

Popolna mirnost v gibanju

Prišla je pomlad, z njo sonce in z njim otvoritev sezone druženja v ljubljanskem parku Tivoli. Končno! Obdobje, ki ga s prijatelji vsako zimo nestrpno pričakujemo. Obdobje bosih nog, frizbanja, branja knjig med krošnjami dreves, obdobje razigranosti in topline. Vsako leto malce starejši, a nikoli prestari za brezskrbno poležavanje in debatiranje ob pločevinki piva na tistem majhnem zelenem delu Ljubljane, naše mini urbane džungle. Trenutki popolne svobode, trenutki ljubezni, prijateljevanja, spoznavanja in raziskovanja globin drugega ter narave. Trenutki, ki nikoli zares ne minejo, tudi takrat ne, ko mraz spet vzame vajeti v svoje roke. Trenutki, ki štejejo.

Včasih sem se v park odpravila kar sama. Skrila sem se v ogromno in razgibano krošnjo drevesa, ki osamljeno stoji tam nekje, sredi travnika. Tako nihče od naju ni bil več sam. Dve bitji, popolnoma različni, a kljub temu enaki, del iste celote, enega sveta. Skrita sem opazovala mimoidoče, družine, zaljubljence, prijatelje in posameznike. Opazovala sem in čutila nevidno polje vibracij, ki se je rojevalo, spreminjalo in umiralo v vsakem trenutku, znova in znova. Kajti prav vsak trenutek je življenje zase. Diha, živi in ustvarja. Ustvarja tisto, kar posameznik vsrkava vase, predrugači skozi mrežo lastne zavesti in izpljune na kanvas, ki mu pravi perspektiva.

Slacklinerji – vrvohodci

Pod svobodnim soncem, med sencami mogočnih dreves, je bilo vsako leto opaziti vse več in več vrvohodcev, ali t.i. slacklinerjev. Vrv ali gurtna, pripeta med dve točki, ki kliče po otroških spominih na cirkuške akrobacije in nezadržno privablja človeško telo, da se preizkusi v svojih zmožnostih, da preizkusi zmožnosti lastnega ravnotežja. Deluje tako lahkotno, enostavno. In prav to je tisto, kar neustavljivo privlači. Misel, da vsak zmore vsaj obstati na njej, če ne že hoditi, ali celo delati trike. Kar je absolutna in čista resnica. Prav vsak zmore obstati na mestu, po nekaj poskusih zmore celo hoditi in morda kakšno čudežno gibljivo človeško bitje celo narediti enostavnejši trik. Pa vendar, ko si enkrat gor, ko obstaneš in narediš nekaj korakov, kaj kmalu ugotoviš, da ti vrv – ta povsem preprosta in vsakdanja stvar – lahko da mnogo več, kot le gibanje telesa in zabavno preživljanje prostega časa. Ugotoviš, da ni pravil, ni tebe in ‘onega tam’, ni razlike med tabo in gurtno ali drevesom, ni včeraj in jutri, ni morati in smeti, ni dualnosti, ni ničesar! Vse kar je, je praznina trenutka. Praznina, navdahnjena s čistostjo in svobodo. Vse kar je odveč, takrat odpade. Je fokus na trenutni odsek sedanjosti, ki čisti zavest in odpira misli.

Prvič sem na slackline stopila lansko poletje. Iz radovednosti. Zanimalo me je, ali je res tako preprosto, kot se zdi. Seveda ni bilo. Težave sem imela že z povzpenjanjem na gurtno, kaj šele z nadaljnjim obstankom na njej. Takrat sem hitro obupala, a ne povsem. Ostala je prikrita radovednost po tem, ali zmorem. Ali lahko premagam ovire, ki mi jih postavljata lastno telo in um. Ovire, pred katerimi sem navadno z vso močjo zavirala, da jim le ne bi prišla blizu in da bi čim dlje lahko ostala v svojem ‘comfort zone’. Čeprav se zdi najlažje, je včasih presneto težko. Biti prestrašen in zaprt v škatli udobja, kjer se ti nič ne more zgoditi. Vsaj tako misliš sam. Pa vendar – bolj, kot je udobno, težje je priti ven, težje je napredovati. Tako fizično, kot duhovno. In to, na neki točki postane nadležno in dolgočasno. Prime te, da bi pustil vse skupaj in odšel na pot iskanja samega sebe. Meniš, da to nisi več ti. Zato je dobro vsake toliko časa odpreti zaprašeno škatlo, pokukati v nevarni svet in se prepustiti njegovemu toku. Takrat ugotoviš, da si vselej in povsod ti. Ti si pravzaprav edino, kar zares imaš in česar nikoli ne moreš izgubiti.

Drugi poskus

Moj drugi poskus je bil bolj uspešen. Morda zato, ker me je skozi prve korake vodila punca, ki sem jo tistega dne povsem po naključju spoznala v parku Tivoli. Dala mi je nekaj osnovnih napotkov glede dihanja, gibanja rok in prenašanja teže. In uspelo je. Povsem sama sem že stala na vrvi. Pravzaprav je samo stalo kar moje telo, ki se je borilo z nepredvidljivim nihanjem. Mene takrat skorajda ni bilo, bila sem popolnoma odsotna, moje misli so bile prazne. To se rado zgodi, ko se povsem predaš fokusu. Telo dela samo, bori se za obstanek, mimo tvojega uma, tvoje zavesti. Ta se izprazni, odpove. In ne potrebuješ veliko časa, da ugotoviš, kako zelo je to pomembno, tudi v vsakdanjem življenju. Kako pomembno je, da se prepustiš nekemu trenutku, ki je takrat, sam v sebi večen, eden in edini. Ti postaneš ta trenutek.

Prvi koraki so se kljub vsemu, še vedno vztrajno izmikali. Padala sem ter se vračala na začetek. Vsakič znova. Včasih se zdi grozno, ko ne zaznaš napredka in kar obstaneš na začetku. A gurtna je ena od tistih stvari, ki te naučijo, da je napredek stalno prisoten, da se dogaja, četudi ga sam ne čutiš in četudi meniš, da se nikamor zares ne premikaš. Pa se. Vselej. In kako zmagoslaven občutek je, ko se nekega dne v pričakovanju takojšnjega padca povzpneš nanjo in shodiš. Kot se staršem zaiskrijo oči, ko njihov otrok naredi prve korake, tako se zaiskriš tudi ti sam. In ko sem se prvič zaiskrila na tak način, sem vedela, da je to to. Slackline me je popolnoma posrkal vase.

Dnevi so postajali vse hladnejši, začela se je jesen, prišla je zima in z njo začetek novega leta. Z novim letom so prišli novi padci, novi vzponi, kaj kmalu pa tudi nova pomlad. Čas za ponovni začetek predajanja gurtni. Tudi ta, je bil vse prej kot enostaven. Zdelo se je, kot da zopet začenjam iz točke nič. Pa vendar, moje telo je nekako že samo vedelo kaj mora storiti, da se obdrži na vrvi. Kmalu sem spoznala, da je edini trik ta, da se prepustiš. Koraku in trenutku. Vsakemu trenutku posebej. Da ne razmišljaš, ampak preprosto si. Eno s trenutkom, korakom in vrvjo. Točka na drevesu v katero se zagledaš, ko stopiš na slack je točka, ki te vleče k sebi in poskrbi za to, da iz tvojih misli odpade vse, kar ne spada tja. Rešiš se vsega plevela, ki se je prepletal po tvojem umu, po tvojih mislih. Izgine vsakršna realnost, izgineš ti, izgine vse, česar v tistem trenutku ne potrebuješ. In precej osvobajajoče je, ko ugotoviš kako pomembna je osredotočenost tudi v vsakdanjem življenju. Fokus na stvari, ki te navdihujejo in privlačijo. Fokus, ki prinaša mirnost v tvojo zavest. Le-ta namreč, če nima boljšega dela, hitro lahko postane naporna. Izmišljuje si, prevrača in spreobrača dražljaje in zaznave iz okolja. Ne pusti, da bi si pogledal iz oči v oči z resničnostjo in ustvarja lažno sliko kaj bi le-ta naj bila.

Slacklife – filozofija življenja

Trening telesa, ki ga prinese gurtna, kmalu postane trening uma, trening misli, igra z zavestjo. Počutiš se, kot da si končno dobil vajeti v svoje roke, naučiš se prepustiti in zaupati gibanju lastnega telesa. Včasih sem ga podcenjevala. Telo, namreč. Nanj sem gledala kot na mehanizem – stroj, v katerem je ujet moj um, z vsemi svojimi intelektualnimi sposobnostmi in vrlinami. Odkar poznam slack vem, da je telo še kako pomembno. Vem, da um ne bo deloval brez dobre ustrojenosti telesa in obratno. Drug drugega pogojujeta in skupaj sta eno, sta neločljiva celota. Ko si enkrat sposoben uskladiti telo, um in duha, ko se ta sveta trojica poenoti v svojem delovanju, takrat se šele začne prava čarovnija in tisto, čemur nekateri pravijo duhovnost. Zakaj bi božanskost iskali v zunanjem svetu, v t.i. objektu naših zaznav, ko pa je ta svet v nas že vselej prisoten? Plotin (205 – 270) je pred smrtjo izrekel nekaj pomembnega: »Poskušajte tisto božansko v sebi pripeljati do božanskega v vsem!« In božanskost je vedno že v tebi, je kozmična energija, manifestirana v gmoti mesa in kosti. Božansko, ki ga najdeš v tistem, kar ti je zunanje, je tako vedno le projekcija tvoje lastne božanske notranjosti. Do nje prideš, ko najdeš mir in zadovoljstvo v vsakem trenutku posebej. In to ti da slack – pomaga pri spoznavanju lastnega telesa, vodi v sposobnost umirjanja uma ter vzpostavlja nadzor nad razvrvranimi mislimi. In ko vse to usklajeno in ustrojeno deluje, tvoj duh kar naenkrat postane svoboden. V nenehnem kaotičnem gibanju sveta, najdeš mir in popolnost. Zaveš se, da nič ni tako pomembno, kot ti sam v prav tistem določenem trenutku. Ni skrbi prihodnosti, niti obžalovanj preteklosti. Si le ti, vibrirajoča in prazna točka, ki skupaj z ostalimi ustvarja nevidno energetsko polje – življenje. Slackline, vrv namenjena urjenju telesa in duha, tako kmalu postane Slacklife, filozofija življenja.