Z avtom v Bolgarijo 1.del

Čeprav sem mnenja, da ni nikjer lepše kot doma, sem se odločila, da bom dopustovala malo drugače. Sin je naredil plan poti, nastavil garmina do Sofije, napisal, kje je potrebno menjati in dvigovati denar za cestnine. Seveda je moja mala corsa pokala po šivih, ko sva se s hčerko ob 3h ponoči komaj stlačile v njo in potovanje se je začelo. Vožnja do Beograda je potekala lepo, vreme nam je odlično služilo. Na Avali sva pobrali še Kythrin, Jasnino kolegico iz Kalifornije. Dva kroga po Beogradu in spet smo bili srečno na cesti za Niš.

Vreme se je močno spremenilo, iz sončnega dne se je prelevilo v temačen deževen dan. Cesta, ki ima vpeljane kolesnice tovornjakov, je postala drsalnica, hči je obupala nad vožnjo. No, jaz pa zelo rada vozim v raznih neprijetnih vremenskih razmerah, tako da smo pot vseeno nadaljevale. Na mejah je bilo nekaj časa za čakat, a ne več kot eno uro na vsaki. Hrvaška je bila najhitrejša, na srbski meji smo čakali približno uro.

In potem, po navodilih, na prvo črpalko, dvignit dinarje za plačilo cestnine. Seveda sva obe s hčerko gledali v bankomat, preračunavali in dvignili želeni znesek. Da smo se malo raztegnile po nekaj urah vožnje, smo šle na kavo. Še nekaj smo se vrtele po črpalki, nakar zaslišim: »Ima li tu Maya Melinda« . Seveda se odzovem »Ima«.« Imate li bančnu« me vpraša.«Imam,« ga kar malo debelo gledam, saj sem ravnokar dvigovala denar. »Onda može bit ova moja,« se mi smeje izza pulta. No, takrat se meni posveti, da on ne more vedet mojega imena, če ne bi imel v roki moje kartice.

Zelo sem mu bila hvaležna, da sem dobila nazaj bančno kartico, v znak hvaležnosti sem mu velikodušna dala 50 dinarjev, kar je zelo velik bankovec. Kasneje mi je sin povedal, da je to samo 50 centov. No, sem ugotovila, zakaj se je prodajalec tako branil.

Do bolgarske meje smo prišli brez posebnih zapletov. Na meji smo poklicali Simona, saj kraja Ahtopol, kamor smo namenjeni, ni na garminu. Simon pa je avanturist in je do meje čez celo Bolgarijo prišel na štop, del poti z avtobusom, nato pa čez gore do meje. Predvideval je, da sva obe od vožnje že močno utrujene,da bo vožnja ponoči za naju vsekakor naporna, torej bo vozil on, zato je tudi pustil avto v Ahtopolu.

Vsekakor je bil sumljiv carini, ki ga je pregledala po dolgem in počez, on pa jim je mirno razlagal, da čaka mami, ki je na drugi strani meje. Turki, ki so se ustavljali na črpalki, so ga prijazno založili s hrano in pijačo, saj je ure sedel na klopci in naš čakal.

Vreme je zopet sončno, nekaj hrane in pijače smo še imele in tako čakale in čakale.. Pred nami je približno 200 m dolga kolona. Čakamo … po 15 minutah se ne premaknemo. Po treh urah niti 50m še nismo naredili. Počasi se nas loteva žeja, saj smo že pred nekaj časa popile vse, kar je bilo mogoče.

Ugotovile smo, da nekdo nekomu nagaja, saj je vsak avto pri cariniku stal več kot 15 minut, ne da bi se karkoli dogajalo. Vročina in dolgčas. Preigrali smo že vse besedne igre, ko začnejo okoli nas trobiti. Seveda smo se z veseljem pridružile tudi me. To carinikov ni niti malo motilo, še naprej so počasi spuščali sem in tja kak avto čez mejo. Po 4 urah čakanja pride do nas carinik in nas napoti na drugo stezo, kjer nam končno uspe zapustiti Srbijo. Prav tako kot mi, je bil tudi sin vesel, ko nas je zagledal in nadaljevali smo pot proti Sofiji in nato do Ahtopola.

Nadaljevanje sledi …