Tina

Ko sem jo prijela za komaj gibno roko njenega krhkega telesca, ki se je tako izčrpalo od borbe proti tej zahrbtni bolezni, ki se imenuje po živali, se je ona še vedno borila, še vedno se bori in hoče živeti.

Prijateljstvo je čudovit dar, ki mu ni primere. Žalostno je, da se tega zavemo šele takrat ,ko nam ga nekdo ali nekaj hoče vzeti. Tina je moja prijateljica, ki šele stopa v 25. leto, a se od življenja že poslavlja. Ona je takšne vrste prijateljica, ki se mojim neumnostim smeji, povem  ji lahko vse, kar si mislim, pa ne bo rekla, da sem nora. Ona je oseba, ki mi stoji ob strani, si vedno vzame čas zame in četudi sva se videli trikrat na leto, je najin odnos bil prav takšen, kot bi se videvali vsak dan, vse sva si povedali in nič očitali.

Spomnim se mrzlega jesenskega dne, ko sva se po dolgem času dobili na kavi, bila je vedno urejena in tudi tega dne je žarela v vsej svoji lepoti. Ko mi je zaupala, kaj jo je doletelo, sem ostala brez besed, najhuje je bilo, da celo po operaciji ta kruta bolezen ni želela zapustiti  njenega telesa. Nisem želela verjeti, nisem mogla verjeti, saj se vendar nikjer ne vidi, saj je čudovita kot vedno. Takrat sem se zamislila, ko mi je povedala novico, kako je, ko veš, da nekdo lahko vsak čas odide iz mojega življenja in ga ne bo več tam zame. Razmišljala sem, kako težko je izgubiti prijateljstvo in da se to pač ne bo zgodilo, ona bo bolezen premagala, njej ne more nič do živega, niti rak ne.

Res je občudovanja vredna, Tina, zame si vzor, vzor moči in truda. Včeraj me je obiskala v sanjah, držala sem jo in stiskala k sebi, jo božala po hrbtu koščenega telesa in ji govorila, da bo vse dobro in res bo, takšen angel, kot si ti, bo prišel na prelesten kraj. Takoj ko sem se zbudila, sem jo poklicala. Nič. Razmišljala sem, ah, morda je v Ljubljani v bolnišnici. Čez par ur kličem še enkrat. Nič. Pošljem sporočilo. Telefon zazvoni.

Vesela sem se javila, na drugi strani njena mama. Dobila sem cmok v grlu, vedela sem, novice ne bodo dobre. Z žalostjo, a vseeno odločnim glasom, pomislim, od tod Tinina vztrajnost, mi pove, da je zelo slaba. Ne bo več dolgo. Morda nekaj dni. Ne more govoriti po telefonu, ne more drugega, kot ležati, ne zaveda se same sebe. Glas se mi zlomi, zajokam, mati pravi, da se je treba sprijazniti, preveč trpi. Nočem verjeti besedam.

Sedla sem v avto in se peljala, pot me je nesla k njej, moram jo videti, sem pomislila, in sem prosila njeno mamo, če lahko pridem, čeprav je rekla, da jo je bolje imeti v spominu takšno, kot je bila, a vseeno… ne oprostim si, če ji še zadnjič ne stisnem roke in se poslovim, kot se je tudi ona od mene, v sanjah. In tukaj sedim, držim njeno hladno roko in se borim sama s sabo, zavedam se, da ne bo več dolgo. Počasi bo odšla, odšla na lepše. A še vedno, kljub vsemu je vedela kdo sem in bila vesela, da sem prišla, kljub bolečinah, ki se kažejo v tihih krikih, se ne vda, še vedno želi živeti.

Sprašujem boga, zakaj? Zakaj takšne ljudi, s tako močno voljo do življenja, da se borijo z groznimi bolečinami, vseeno hoče tam, ob sebi. Tudi mi jo želimo tukaj, a vemo, da se poslavlja od nas. Slej ko prej se ne bo želela več boriti, še takšen borec ne prenese vsega in tudi njeno telo se bo vdalo, a na srečo ne bo več trpelo.