Sandhammaren – najlepša plaža na Švedskem, ladijsko pokopališče in naravni rezervat

Plaža v Sandhammaren velja za najlepšo na Švedskem. Pravijo, da finemu belemu pesku ni para! Čudovita neskončna plaža, ki ločuje Baltik od peščenih sipin in borovega gozda, ni samo poletni raj. Tu lahko uživate v katerikoli sezoni!

Ladijsko pokopališče

Sandhammaren se nahaja na južni obali Švedske, tako da so tokovi zelo nevarni – to morate nujno upoštevati, če nameravate tu plavati! Povsod so opozorila glede morskih tokov, za kopanje pa je priporočljivo naslednje: hodite stran od obale in potem plavajte nazaj k obali.

Vode okoli Sandhammaren so nepredvidljive, sipine pa se stalno premikajo. Zaradi tega Sandhammaren velja za enega najbolj uničujočih vodotokov v Baltskem morju. Na tako prelepi peščeni plaži si je težko predstavljati, da se samo malo stran od obale nahaja največje pokopališče ladijskih razbitin na Švedskem. Sipine in močni tokovi so še vedno pogubni za tiste manj pazljive. V preteklosti so pirati mimoidoče ladje zavedli z lažnimi lučmi, tako da so nasedle in postale lahek plen.

Prav zaradi tega razloga je leta 1862 Nils Gustaf von Heidenstam zgradil svetilnik za pomoč navigaciji, kmalu je bila ustanovljena še postaja za rešilne čolne. Leta 1945 se je reševalna postaja preselila v Kåsebergo. Svetilnik v Sandhammaren je danes zgodovinska zgradba, v stari čolnarni pa se da še vedno videti prvi reševalni čoln.

Samega svetilnika nismo obiskali, slika zgoraj je z bližnje turistično-informativne table.

Naravni rezervat Sandhammaren

Naravni rezervat Sandhammaren je bil ustanovljen leta 1987 in bil leta 1994 še dodatno prilagojen. Namen rezervata je ohranjanje naravnih in kulturnih vrednot, ter javnosti zagotoviti priložnost doživeti naravo skozi rekreacijo in aktivnosti na prostem. Rezervat je del evropske mreže naravovarstvenih območij Natura 2000.

Naravni rezervat je opremljen s številnimi turistično informativnimi tablami, kjer sem posnela tudi spodnjo fotografijo z zemljevidom območja.

Pokrajina sipin

Peščene sipine, ki so najbližje morju, nenehno spreminja veter. Nekatere redke rastline, ki preživijo v tem težkem okolju, so različne vrste visokih trav, kot so marram in lyme. Ko se oblikujejo nove sipine, za njimi nastane zatočišče – tu so se sposobni zasaditi mahovi in lišaji, visoke trave pa nadomestijo peščeni šaš, resa in sibirska črna mahunica. Sčasoma se lahko dna oprimejo tudi drevesa in grmičevje. Ta postopni proces je dobro viden, če pogledate od obale k celini.

Zasajeni borovci in originalni hrasti

V 16. stoletju je hrastov gozd v Sandhammaren še vedno rastel, vendar so ga do konca 18. stoletja močno skrčili – potrebovali so prostor za prašnike in les za kurjavo. Zaradi tega je začelo pesek nositi proti celini, na polja, kar je uničilo pridelek.

Na drugi strani se, zaradi nanosa novega peska, sipine v Sandhammaren ves čas širijo. Pesek prinašajo morski tokovi iz Löderupa in Hagestada na zahodu, kjer se (ravno nasprotno) plaže krčijo. Borov gozd, ki v Sandhammaren še vedno prevladuje, so v 19. stoletju zasadili z namenom preprečevanja uhajanja peska. V rezervatu se lahko sicer še vedno najde redek hrastov gozd, ostanek originalnega gozda. Ti hrasti so nizki in krhki, pogosto z več debli.

Zame je bila to ena najlepših plaž, kar sem jih kdajkoli videla. Plaža se na videz razteza neskončno v obe smeri. Všeč mi je bilo tudi to, da na plaži ni bilo takšne gneče, kot smo jo navajeni pri nas. Res se je mogoče umiriti, zadihati čudovit morski zrak in pozabiti na vse probleme.

Spet smo se sezule in bredle po vodi. Valovi so nas zalivali in na koncu smo imele kar malo mokre hlače. Pa nič zato!

Po neverjetno finem pesku je zelo prijetno hoditi bos, najbolj zabavno pa je skakati s sipin!