Važička, nočeš me poznati!

Vsakdo se je že znašel v situaciji, da koga ni prepoznal. Mogoče te osebe ni pričakoval na tistem kraju, se je ta zelo spremenila, je bil v naglici … In, če bi se vam to dogajalo pri srečanju s skoraj vsako osebo?

Kolikokrat sem deležna obsojanj, da nekoga ne želim poznati, da sem važna. Nekateri sicer vljudno namignejo kdo so, redki se predstavijo, drugi pa niso tako uvidevni in se celo posmehujejo, češ, da sem vzvišena, da smo se srečali pred dnevi, zdaj pa jih nočem poznati. ‘Kdo je bil to?’ je moje vprašanje možu po srečanju z vsakim mimoidočim. No, po vsem tem času mož že ve in sam razloži s kom se pogovarjamo ali pa med pogovorom nekako neopazno namigne, da se lahko še sama vključim v pogovor.

Imam namreč težave s pomnjenjem obrazov. Zapomnim si datume, telefonske številke, barve, vzorce, povsem nepomembne podatke, obrazi pa se mi preprosto ne vtisnejo v spomin. Neko osebo lahko spoznam po čevljih, torbi, plašču ali frizuri, če pa si ta ista oseba spne lase ali sname očala, je čez pet minut ne bom več prepoznala. Zame je pravi izziv tudi gledanje filmov. Če nastopata v filmu dve dolgolasi blondinki, do konca filma ne bom ugotovila katera je katera, morda pa ne bom niti ugotovila, da sta to dve različni osebi. Vsi bradati moški v filmu so zame enaki, sploh pa se mi zdi težko razlikovati temnopolte obraze.

Motnja ne prepoznavanja obrazov se imenuje prozopagnozija. Le 2,5% zemljanov se srečuje s to motnjo. Obstajajo osebe, ki ne prepoznajo niti svojih družinskih članov. Najhujše oblike te motnje se kažejo celo v ne prepoznavanju lastnega odseva v ogledalu. No, sama nimam diagnosticirane motnje, niti nisem zaradi tega nikoli obiskala zdravnika, a se moje težave skladajo z opisom blažje oblike te motnje. Sčasoma si namreč zapomnim obraze, ki jih pogosteje srečujem, se pa zaradi te motnje lahko primerijo zelo neprijetni slučaji.

Ko sem, na primer delala v pisarni, je prišla gospa iskat neke listine in sem ji naročila, da se naj vrne, da ji v miru pripravimo papirje. Ob vrnitvi čez 15 minut, je nisem prepoznala in mi je morala ponovno razložiti zakaj je prišla, ob tem pa najbrž razmišljala o moji nesposobnosti.

Pred časom nisem prepoznala prijateljice, ker je bila v nepoznanem avtu in je imela za odtenek temnejše lase kot običajno. Prepoznala sem jo šele ko je začela govoriti, po govorni napaki.

Dnevno sem na sprehodu srečevala gospoda na kolesu. Nekega dne pa ga nisem prepoznala, ker se je peljal z drugim kolesom.

Predstavljate si lahko kako frustrirajoče je, ko stojim kot učiteljica pred razredom in nimam pojma kdo je kdo. Ali ko na ulici srečujem učence in njihove starše in jih ne prepoznam. Kako slab vtis lahko nekdo dobi o meni, če ne pozna moje težave.

Večkrat razmišljam, da če bi se znašla v situaciji, ko bi morala policiji opisati kakšno osebo, tega ne bi znala in zmogla. Ne vem kakšne barve oči ima moj mož, ali kakšne oblike je hčerin obraz. Čeprav ju gledam vsak dan, si tega enostavno ne morem zapomniti in njunega obraza ne bi znala narisati.

Ko vas bo nekdo prihodnjič pisano gledal in se vam bo zdelo, da nima pojma kdo ste, ga ne obsojajte – ni važič. Najbrž si samo ne zapomni obrazov in vas ne more prepoznati. Bodite prijazni in mu vsaj namignite kdo ste.