Ko “ljubiš” kot mama
Teden dni so se zgrinjali oblaki nad družino. Čutila sem, da je samo vprašanje časa, kdaj bo zagrmelo. Slaba volja, tišina, ki ubija, grdi pogledi, odsotnost od doma, ki se je vlekla v nedogled. Opazovala sem, kar nekaj časa ta moj najljubši par na svetu, hčerko in “sina”. Sin v navednicah, ker sem ga dobesedno sprejela za svojega in z njim ravnala kot bi ga rodila, on pa me je sprejemal kot mamo, ne taščo.
Hči je neprestano delala, sicer doma, vendar sem opazila, da ni več crkljanja med njima, nista hodila več spat skupaj ob isti uri. Vse to me je že kar nekaj časa razžiralo, vendar sem bila tiho, ker nimam pravice soditi in se mešati med njiju.
20. marec. Zjutraj vstanem in vprašam moža, kje je hči. Odgovori mi, da je šla pozno spat, ker sta se z “sinom” skregala in naredila konec. Šok. Ne, to ni mogoče, si govorim v sebi. Kuha mi v glavi, srce mi razbija, solze silijo v oči, trga mi dušo. Sedim kot okamenela in enostavno nočem verjeti, ne morem sprejeti. Mož mi razlaga, da je moralo priti do tega, saj se nista niti več pogovarjala, vsak na svojem računalniku, hči je programirala, “sin” je igral igrice ali pa flirtal po facebooku. To zadnje ne odobravam, nikakor, vendar zabrusim nazaj, kaj naj bi pa delal, če je ona nonstop samo delala in delala, postala pravi deloholik, pozabljala na družabno življenje, na zabavo, na skupne trenutke z njim?!
Ta usodni dan ga ni bilo na spregled, ni se družil z nami, strah me je bilo vprašat, kako je, je lačen, bo jedel. Smrtna tišina je nastala v tej naši, drugače zelo veseli družini. Sledi izjava, da se bo odselil. In res se je, kar tako, brez pogovora, brez slovesa. Hči mi prizna, da se je vse skupaj že dolgo kuhalo, da se pač ne bo podrejala nobenemu več, da hoče imet svoje življenje nazaj, da je sita ljubosumja in očitkov, da preveč dela. Nisem mogla niti jokat, ker določeni ljudje v moji družini ne prenesejo joka. Jokala sem v sebi. Trpela. Pobral je le nekaj oblek, naslednji dan je prišel še po ostalo. Pozvonil je na vratih in ko sem odprla, sem mu padla v objem in jokala, jokala, nisem ga mogla izpustiti.
Spomnim se, ko sem ga prvič videla. Hčerki, ki je šla z njim na koncert skupine Tabu, sem napisala sms, naj mi ga ne vozi domov, ker mi ni všeč. Pobarvan v blond, široka majica, za moj okus prevelika zanj, korak hlač do kolen, tipično rapersko. Po koncertu sta prespala v avtu, ker je doma iz čisto drugega konca Slovenije in mu ni šlo vozit se domov sredi noči. Sledil je naslednji obisk, pa naslednji in tega otroka sem imela vedno rajši. Smilil se mi je. Izgubil je očeta, invalida, na katerega je bil zelo navezan, mama je ravno tako hudo bolna pristala v Domu upokojencev, ker zanjo ni mogel več skrbet, ko se je preselil k nama s hčerko. Pet let je bil moj sin, prirastel mi je k srcu in marsikdaj sem se zalotila, da ga imam rada kot hčerko, da sem obema namenjala enako pozornost in enako skrb.
“Brez kesanja glej preteklost, brez strahu zri v prihodnost, nikdar v življenju ne obupaj. Vedi, da tudi morje po največji plimi izvrže najlepši biser. In to si zame ti – houmi.”
Skupaj smo šli skozi pekel, vedno drug drugemu pomagali, se razumeli, nikoli kregali. Ta fant je preveč dober po srcu. To ga bo teplo celo življenje, ker ga vsi izkoriščajo. In ker je tak, sem se sama marsičemu odrekla, da sem lahko njemu pomagala. Vendar je pa tudi vročekrven, zaletav, neodgovoren, za svoja leta preveč otročji. A v meni se ljubezen do njega ni zmanjšala, spoštovala sem ga, ga vseskozi zagovarjala, mu dajala občutek varnosti in materinske ljubezni, ki je od svoje mame ni nikoli dobival. Jočem, razmišljam, si ga slikam v glavi, skrbi me ali ima za preživetje, sicer dela, pa vseeno, sam pa tudi nikoli ne bi vprašal pomoči. Mene tako ali tako skrbi za vse. Enostavno ne morem sprejet, da ga ni več. Sva v kontaktu, ker je vedno govoril vsem, da me ima raje kot svojo mamo, tudi s hčerko sta ostala prijatelja. Hvalabogu.
Pred dnevi je pripeljal svojega bmw-ja pred blok, mi prinesel ključe in rekel, naj ga prodam, da noče denarja zanj. Ne morem, za ta avto nisem centa dala, kako naj ga prodam in denar porabim, če ni moj? Pisala sem mu, da če že hoče, da se avto proda, da ga bom pač prodala in mu dala denar od prodaje. Njegova izjava mi je odtrgala srce iz telesa. “Mi ga je žal, ker sem si ga res sam kupil!” Ubogi moj otrok, celo življenje mora pokrivati dolgove svojih staršev, predvsem očeta, po katerem je podedoval tudi neodplačan kredit. Vem, kako težko nam je bilo, ker marsikdaj nismo imeli niti za kruh, vendar se nam je vedno nekako uspelo prebiti skozi mesec. Marsičemu sta se mogla s hčerko odreči, ker ni bilo denarja, a držali smo skupaj, si pomagali, se imeli radi, nikoli nobenemu nič očitali.
Ko sta oba dobila službo, sta privarčevala, se preselila v večje stanovanje in kupila avto. In kako naj jaz zdaj vzamem ta njegov avto, ki si ga je sam plačal? Ni pogojev. Prepričala sem ga, ker je zelo trmast, da ga pride iskat. Vse so mu že vzeli, zaradi dolgov staršev, ne morem mu še jaz vzeti tistega, na kar je tako ponosen!
Zanimalo me je, ker se tako ali tako že celo življenje počutim krivo za vse, ali sem tudi tokrat jaz kriva za njun konec. “Ne. Enostavno sva se nehala truditi za naju,” je odgovoril. Ti dve izjavi se mi vrtita v glavi 24 ur na dan, boli me, še bolj se mi smili.
Sovražim sama sebe, ker toliko mislim na tega otroka, ki ga imam tako zelo rada. Zakaj se moram tako navezati na človeka? Zato, da trpim? Ne bi bilo bolje, če bi dala ljubezen do drugih na stran in enkrat nase pomislila? Bolje bi bilo, to absolutno, vendar nisem tak tip človeka. Nikoli se ne bom sprijaznila, da ga ni več v mojem življenju, čutim kot bi izgubila svojega otroka. Mož in hči me gledata grdo, ker neprestano samo o njem govorim, ga zagovarjam in ščitim, kar seveda hčerki ni ravno pri srcu, vendar sem ji dala vedeti, da pet let ne moreš kar pozabiti in da definitivno ni sam kriv, da je prišlo do tega. Oba sta se prenehala truditi za njuno vezo. Ne razumeta, da je to moj otrok, da sem z njim ravnala pet let kot bi mu bila res mama in da ta ljubezen ne more izginiti čez noč. Je pa res, da če v vezi ne gre pač nima smisla vztrajati. Pa vendar, moja želja je, da bi se vrnil, čeprav vem, da do tega ne bo prišlo. Hči stoji trdno pri svoji odločitvi, on pa ima svoj moški ego in en ne drug ne bosta popustila in poskusila rešiti, kar bi se sploh rešiti dalo. Če bi se dalo.
“Vsak otrok, ki ga sprejmeš za svojega, postane v tistem trenutku del tebe!”
Kdaj bo nehalo boleti? Bom lahko pozabila? Sprejela s časom nekoga drugega tako kot sem njega? Dvomim. Niti nočem. Njega sem sprejela za svojega. In vedno bo moj “sin”. Nikoli me ni užalil, vedno je bil spoštljiv do mene, vedno dobrovoljček, dom je napolnil z pozitivno energijo, optimist, realist, zasanjan, živi v svojem svetu in se ne obremenjuje s problemi. To je moj padli angel. Mogoče mi ga je tako žal, ker praktično nima nobenega, ne more se vrniti v svoj rojstni kraj, ker so mu hišo, v kateri je živel, prodali na dražbi. In kako naj me ne skrbi zanj? Me je in vedno me bo in on to ve in ceni. Edina sreča je, da se je odselil k prijateljici iz otroštva, tako sem vsaj malo pomirjena. Pa vseeno – to ne odtehta moje bolečine.
“Biti mama je svet v katerem nisi nikoli dovolj pameten, kjer vedno iščeš odgovore na nešteto vprašanj, kjer so strahovi prepleteni z ljubeznijo, upanja s pričakovanji…Svet v katerem se smeješ od veselja in nemoči, od prvih nasmehov do glavobolov, ki jih prinesejo leta z otrokom…Svet, kjer nikoli ni to več samo tvoj utrip srca. Biti mama je misija, ki iz nemogočih situacij naredi mogoče.”