V kakšni državi živim!

Še vedno imam kak dan, ko me popade bes, čeprav se trudim vse skupaj pozabiti. Ker mi ni hudega, ker nimam nepreskrbljenih otrok, ker imam tudi malo zemlje, nekaj malega domačih živalic, zelenjavo na svojem velikem vrtu. In veliko notranje sreče, ker se zavedam, da mi lepše, kot mi je zdaj, najbrž nikoli ne bo. Imam vse, kar potrebujem. Imela bi še marsikaj, zakaj pa ne, če bi mi bilo dano. Ker nisem svetnica in vem, da materialna blaginja prija, da se ji je težko odreči. Čeprav sem take sorte, da bi, če bi nekje res dobila denar kar tako, z neba (beri na loteriji), bi zagotovo veliko podarila. Bi že našla take, ki potrebujejo, dovolj jih je. Ker ne zaupam čisto sto odstotno raznim dobrodelnim organizacijam, kajti nekatere imajo madež na sebi. Če bi šlo za velik denar, bi ga hotela potrebnim izročiti sama. A ko so razni dobrodelni koncerti, ko Janko Šopar pošlje med nas kako žalostno zgodbo, ko dobim velikonočne in božične voščilnice od onih, ki slikajo z usti in nogami, vedno nakažem ali pokličem. To so mali denarci, te zmoreva z možem tudi zdaj, ko nimam službe, ne nadomestila.

Ja, kam me je zdaj zaneslo … hotela sem reči, da se trudim pozabiti, v kakšni državi živim. Kar pet let bo letos, kar sem ostala brez službe (vmes sem potem seveda delala, ampak trenutno spet nimam službe). Gradbeno podjetje, kjer sem pridelala 14 let delovne dobe, bili so vzponi in padci, ampak je šlo. In direktor, lastnik, je bil super dedec. Pošten, prijazen, niti malo ohol, osoren, nesramen, skratka, direktor na mestu. Samo malo preveč požrešen, bi rekla…Na velikanski nogi je živela družina. Včasih smo se s sodelavci pogovarjali, res delajo, ampak znajo pa tudi živeti…tako smo mi videli stvari.

Kakorkoli že, prišla je recesija, banke so zaprle žaklje, firma ni več mogla dobiti kredita, da bi odplačala prejšnjega, terjatev skoraj ni bilo, obveznosti ogromno – in naenkrat smo ostali brez plače. Saj smo že nekaj časa vedeli, da dolgo ne bo šlo. 40 ljudi. Ko bi morala biti že druga plača, ni bilo niti prve in ko bi morala biti tretja, še vedno ni bilo nič. Pa regres in prispevki… Takrat smo se skorajžili in stopili pred direktorja. Prej nekako nismo mogli, skoraj smilil se nam je. Res je bil v redu človek. Ko smo stopili v njegovo pisarno, je bil ves bled in na koncu z živci. Povedali smo, da ne bomo več delali…

Dal nas je na zavod. Tu se naša zgodba s podjetjem konča. Direktor je seveda takoj odprl drugo firmo.

Mislili smo, da bodo banke predlagale stečaj, pa ga niso, ker se je menda dogovoril za nekakšne moratorije in odloge in tako naprej. Stečaja ni predlagal noben upnik, ker jim je menda obljubil plačila iz novoustanovljenega podjetja. No, ostala je še možnost, da bi ga predlagali delavci, ampak smo bili poučeni, da to precej stane, pa se nismo mogli zediniti in zbrati denarja. Od kod bi ga pa vzeli, če smo bili že tri mesece brez dohodkov?

Nekateri so se povezali in najeli skupnega odvetnika. Le-ta je pobral avans po 100 eur od vsakega za to, da bo stranko zastopal.

Potem smo čakali in se vmes znašli vsak po svoje. Ne bom pozabila Hasana, ki je na dan, ko smo se razšli, trdno stisnil pesti, rekoč: »Pa če žrem sam suh kruh, moji hčerki bosta imeli fakultetno izobrazbo!«

Vsak od teh, tri četrt je bilo Bosancev, se je potem znašel na svoj način, iskali so delo pri drugih delodajalcih … garači, praktični, ročni fantje, nekako so preživeli.

Stečaj podjetja je bil razglašen šele lani, odvetnik je o tem obvestil vsakega klienta. Za priglasitev v stečajni postopek je zahteval nakazilo nekega manjšega zneska, na vprašanje, kaj lahko upravičenci pričakujemo iz stečajne mase, pa je odgovoril:»Nič, ker je ni.«

Tako je to. Direktor dela in živi naprej, seveda, mora, ima še majhne otroke … vila, ki kraljuje nad mestom, mu je ostala, ne vem, kako odplačuje kredite zanjo. Najbrž slabo spi.

Mi pa smo se obrisali pod nosom, naš ponos in dostojanstvo sta ranjena in bolita še bolj kot prazni računi. Tu pa tam srečam koga, spijemo kavo skupaj in razočaranje vseh teh, ki so prišli z južnejših krajev, je očitno. A vseeno so ostali tu, ker v Bosni ni dela. Ahmet mi je rekel tako, pa saj vemo. »Ampak to, da delaš, plače pa nema, tega pa v Bosni vseeno ni, je pribil …«

Slovenija, Slovenija, raj pod Triglavom, kje je še tako, da delaš, plače pa ne dobiš? Mogoče kje, v Evropi zagotovo ne.