Slovenska imena mesecev – listopad – november
Slovenska imena mesecev so mi že od nekdaj všeč, ker lahko za večino že iz imena samega razberemo, kaj je značilno za določen mesec. In predvsem, ker so tako povezana z naravo. Zato sem se odločila, da jih malce pobliže spoznam. Ob spoznavanju me je presenetilo, da za mesece obstaja veliko različnih imen.
Prvič so bila slovenska imena mesecev (po doslej znanih podatkih) zapisana v rokopisu iz leta 1466, ki ga hrani avstrijska narodna knjižnica na Dunaju. V njem je pisal Martin iz Škofje Loke in mesece poimenoval: prosynicz, setstzan, susecz, maly trawen, weliki trawen, bobouczwett, maly serpan, veliky serpan, poberuch, listognoy, kozopersthk, gruden.
Kot vidimo, so nekatera imena ostala skorajda enaka, druga pa so se spremenila ali obstajala v več različicah. Spoznajmo, kako se je spreminjalo ime za mesec november.
Listopad – slovensko ime za mesec november
V prvem zapisu iz leta 1466 je bil november poimenovan kot kozoprsk, oktober pa kot listognoj. Izraza je v letu 1557 zamenjal Primož Trubar in tako november poimenoval kot listognoj in oktober kot kozoprsk.
Oba izraza sta se uporabljala do sredine 19. stoletja. Tedaj so jima v tako imenovani pratikarski pravdi nasprotovali in zahtevali njihova umika. Kljub temu je izraz kozoprsk še leta 1917 uporabil Ivan Tavčar v Cvetju v jeseni.
Kozoprsk označuje čas, ko se koze prskajo, to je gonijo. Koze so namreč v tedanjem času imele pomembno vlogo, saj poleg poimenovanja meseca obstaja v Sloveniji še okrog 50 zemljepisnih imen v povezavi s kozjim rodom.
Listognoj ali tudi gnilec ali gnilost opisuje čas, ko odpadlo listje gnije in se z njim zemlja gnoji.
Ime listopad, to je čas, ko pada listje z drevja, najdemo že v starih cerkvenoslovanskih zapisih. To ime so prevzeli že Čehi. Poljaki in Malorusi, Slovenci pa so ga pričeli uporabljati v 19. stoletju. »Uradno« je bil izraz listognoj zamenjan z listopadom v Novicah 1. novembra 1845.
Hrvati pa so izraz listopad uporabljali za mesec oktober.
V Prekmurju so Slovenci za november uporabljali svoje cerkvenopraznično ime andrejšček – po svetniku Sv. Andreju, ki goduje v novembru. V starih knjigah pa se najdejo tudi imena povezana z Sv. Martinom, to so martovšek, martinšček; po vahtih – to je prazniku vseh svetih – pa tudi vahtnik ali vsesveščak.