Skrita za nasmehom
Danes je eden od tistih dnevov, ko, Bog si ga vedi, zakaj, ne vem, kaj bi sama s seboj. Nič posebnega. Dan kot vsi ostali. Petek. Ko bi vsaj bil 13., lahko bi se izgovarjala, čeprav nisem vraževerna. Verjamem v nekaj, ampak … Pa danes niti o tem ne morem razmišljati. Že dobro uro posedam pred računalnikom, obred s čajem in vsemi dodatki je že končan, kava se nekam predolgo kuha, jaz pa gledam v tale prazen list in občutek imam, da se pogovarjam z nekom. Saj res, oseba iz ogledala. A se vam je kdaj zdelo, ko ste se gledali v ogledalo, da prvič vidite osebo, ki vas gleda nazaj?! Danes zjutraj, ko sem vsa skuštrana in zmečkana vstopila v kopalnico, me je iz ogledala zelo raziskovalno opazovala neka ženska. Pravim »neka ženska«, ker se mi je na momente zdela popolnoma neznana.
Velike, igrive, temne oči so radovedno raziskovale moj obraz, moje lase. Kot po ukazu sem se dotaknila vseh tistih mest, kamor je pogled šel. Istočasno sem se nasmehnila, brez razloga, ampak čutila sem, da me čaka zanimivo potovanje.
Začela sem pri nasmehu, smejalnim gubicam. Ja, začetek tega potovanja je nasmeh in vse, kar spada zraven. Zraven spada veliko tega. Od nekdaj je nasmeh bil del mene, moje osebnosti. V teh letih sem ugotovila, da se rada smejim, poda se mi, ni pa bilo vedno tako. »S smehom skrijem žalost,« bi lahko rekli , in res je. Dober del življenja sem bila žalostna in svojo žalost skrivala za nasmehom. Pogumno hodila naprej, dvignjene glave pobirala svoje delce vsakič, ko me je življenje treščilo na zemljo in vsakič z nasmehom. Globoko v sebi sem umirala na obroke, borila se z svojimi demoni preteklosti, bala se vsakega novega dne, ampak vse to skrivala za nasmehom. Ko se obrnem nazaj, vidim, da bi bilo velikokrat lažje, če bi pokazala svoja dejanska čustva, pokazala koliko trpim, poiskala pomoč od tistih, ki so bili pripravljeni pomagati. Ampak ne, ko si vzgajan v nenehnem strahu, to ni lahko. Ogromno poguma rabiš, da priznaš, da rabiš pomoč. Saj ne rabiš tega govoriti vsem po vrsti, dovolj je, če si iskren sam s sabo in če se odločiš spremeniti sebe in svoj pogled na sebe in svet okoli tebe.
Moja starša sta ločena. Nikoli nisem živela z očetom, tudi stikov skoraj da ni. Mama, zdaj mi je jasno, da niti ni znala drugače, njeno življenje je bilo tudi grozno, je izkoristila vsako priložnost, da mi je povedala, kako ME je oče zapustil, kako me nima rad, kako ji moram biti hvaležna, da me ni še ona zapustila in kako je njeno življenje bilo čudovito. preden je rodila mene; jaz sem ji ga pa uničila. Kljub temu ni nikoli dovolila kakšnih stikov z očetom, trikrat v dvajsetih letih. Ko sem bila najstnica, groza … vsak moj poskus uporništva je bil uničen, ker je mama vsakič umirala in, seveda, če umre, sem jaz kriva, ker se upiram, ne spoštujem njenega žrtvovanja za mene. Njene težave so bile tako velike, da so se precej zgodaj vloge zamenjale, jaz sem skrbela za njo, ne obratno. In občutek dolžnosti je bil vseprisoten. Bilo je to čisto čustveno izsiljevanje. Zakaj ni nobeden tega opazil?! Ja, jaz sem bila ena izmed najboljših dijakinj, vedno pripravljena pomagati, sodelovala sem, vedno NASMEJANA.
Doma … doma sem bežala v svet knjig. Leta in leta smo živeli v hiši brez elektrike in vode, se pravi, da sta kopalnica in Tv zame bili znanstvena fantastika. Kljub temu sem ogromno sem brala, ob sveči, ali ko niti sveče ni bilo, ob neki stvari, kateri niti ne vem imena, znam jo pa narediti. Žalostno, ampak lahko bi napisala priročnik za preživetje brez vseh teh aparatov, ki se nam sedaj zdijo samoumevni.
