Dojenje da ali ne?

Seveda DA, toda kako dolgo in kako intenzivno? Kaj ob težavah? Kako prekiniti? Kako vztrajati?

Vsaka mati se v času nosečnosti začne spraševat o dojenju. Kako bo potekalo, bo uspelo, kako dolgo bo trajalo, kako reagirati v težavah, kako dodajati, kako sploh vztrajati in na koncu seveda kako prekiniti dojenje?

Dojenje je najbolje začeti kar po rojstvu otroka, kot govorijo že vse študije. A včasih vse ne steče kot bi si želeli. V moji prvi nosečnosti, so se začeli izlivi »mleka« že zelo zgodaj, v petem mesecu nosečnosti. A po rojstvu vseeno ni steklo kot bi moralo. Bradavice so bile prevelike in dojenčica nikakor ni mogla povleči, vendar sem s pomočjo babic začela uporabljati nastavek za dojenje, s katerim nama je nato super uspevalo.

Pa vseeno. Mleko se je počasi ustvarjalo in na dan predvidenega odhoda, nama ni uspelo povišati teže. Tako sva morali ostati v porodnišnici še en dan. Prvi šok zame. Žalost, jok, razočaranje. Želja da bi s prvorojenko čim prej odšle domov, je bila velika. Pa vendar. Ko sem se sprijaznila, da ostaneva še en dan, sem na vsake tri ure, poleg podoja, še izčrpavala mleko in s tem še večala nastanek novega. Ker je bila malo »rumena« je bila še bolj lena in smo jo »zalivali« kot temu rečejo babice.
Z nama v sobi sta bili še dve super punci. Mama in hči, rojena istega dne. Tudi onidve nista povečali teže, tako smo ostale v bolnici vse skupaj. Z mamo sva se spodbujali in bodrili, punci pa sta pridobivali na teži. In prišel je odhod domov. Končno.

Doma. Huh. Tam pa vse na novo, umirjeno, domače. Z dojenjem nama je super steklo, toda mleka je bilo preveč. Ogromno. Za v zamrzovalnik, kjer je lahko na razpolago do ponovne uporabe do šest mesecev. S preveliko količino mleka pa nastanejo tudi težave – mastitis. Joj, kako je to hudo. In seveda, ker je prvič in ničesar ne veš, oziroma veš le teorijo, si čisti laik, te hitro polovi. Imela sem tudi 40ºC. Tako sem dobila antibiotik, ampak vseeno, s tem so prišli krči punce in izpuščaji na ritki, ki pa niso bili prijetni.
Ampak izkušnje nas učijo. V času dojenja prvorojenke, ki je bila dojena kar 16 mesecev, sem imela še pet mastitisov, a pri noben več nisem vzela antibiotika. Ko sem začutila da se je začelo mleko zadrževati, sem si masirala, grela, umivala s toplo vodo, pristavljala punco še pogosteje, da je čim bolj izpraznila dojko.
Najslabše je vročina, ki te uniči, pa seveda bolečina, zaradi katere je lahko dojenje še bolj oteženo. Vendar nama je uspelo. In tudi po 3 mesecih dojenje nisva več uporabljali nastavka.
Tako je bilo lepo. Vendar vse kar je lepo, hitro mine. In prišel je čas, ko sem začela zopet hoditi v službo. Kako sedaj?
Imele sva zelo lep ritem, že pripravljen za v vrtec. Po kosilu je zaspala, vendar popoldan, zvečer, ponoči in zjutraj sva se še vedno dojili. Pa sem postopoma ukinjala obroke. Najdlje sva se dojili ponoči in zjutraj. In ker sem medtem že drugič zanosila, sva ukinile še nočna dojenja. Se mi zdi da kar brez problema. Ko sem se jaz odločila in ona je bila pripravljena. Niti nisva zamenjali s kakšnim drugim nočnim pitjem. Pravzaprav nikoli ni imela steklenice, tako da tudi takrat, ko smo že mislili, da je ponoči žejna, smo ji dali iz skodelice ali po slamici, pa ni bilo zanimivo. In se je končalo.

Drugič.
Ah, drugič je še lepše. Drugorojenka je imela zelo močan sesalni refleks, jaz pa tudi mleka na pretek. Že v porodni sobi je začela odlično sesat in se privajat na novo obliko hranjenja. Tako zelo, da sva odšli tretji dan domov, z zelo lepo težo. In doma seveda vse najlepše. Še mastitis se je želel narediti samo eden. Začutila sem ponoči, ko me je začela oblivati vročina. Punco sem si pristavila k boleči dojki in si z drugo roko grela boleče mesto. Še v tisti noči mi je uspelo, da se mastitis ni razvil.

Ampak, vprašanje, kako končat dojenje? Pri prvi je bil razlog nova nosečnost. Kaj pa sedaj? Kako naj mi sedaj to uspe?

Najlažje je bilo ponoči, ko se je zbudila, jo pristaviti in smo spali naprej. Ampak kako resnično čisto zaključiti? To je vse stvar odločitve. Tudi drugorojenka je bila dojena 16 mesecev in ko sem se enkrat odločila, da ne bom več dojila, sem pri tem samo vztrajala in uspelo je. Mogoče tudi zato, ker smo prav ta čas bile v bolnišnici in je še ta sprememba okolja naredila svoj del.

Največje dvome o dojenju pa sem imela pri vztrajanju. V samem času dojenja. Moji punci nista imeli steklenice, ali je to prav ali ne… vsak po svoje. In takrat si ti, kot mama, omejena. Ni dolgih potepanj brez otrok, ni zabave brez otrok in ves čas veš koliko je ura.
Tukaj vsaka mama zase najbolje ve, kaj ji ustreza. Meni je ustrezalo, da sem bila polno zaposlena in doječa mati, kajti ko vidiš, kako čudovito je narejena narava, da se lahko otrok na tak način prehranjuje, je neverjetno. Če mu s tem omogočiš še boljše zdravje, še toliko bolje, saj vsi želimo za svoje otroke najboljše.