Danes sem si zaželela špagete

Popoldan v nakupovalnem centru.  Nič posebnega. Skočila sem le po nekaj drobnarij, ki so zmanjkale, pomaranče, mleko, vrečke za smeti, kruh je še doma, in paradižnik v koščkih, danes sem si zaželela špagete. Še kakšen sladek priboljšek bi si kupila, ampak raje ne. Denarja mora biti dovolj še za preostale dni.

Prisluhnem enakomernemu zvoku nakupovalne košarice na koleščkih, medtem ko se zelo počasi sprehajam med policami. Opazujem ljudi, kako polnijo vozičke z vsem mogočim.

Nekoliko žalostna sem, ali bolje, razočarana. Prijateljica, ki sem ji vedno stala ob strani, še posebej v zadnjem obdobju, ko je njenega moža doletel srčni infarkt, si je kar oddahnila, ko sem jo poklicala nazaj in ji rekla, da ni potrebno, da mi posodi tisto malo vsoto denarja, kot mi je obljubila, v trenutku šibkosti, mogoče, da bom že kako. Slišala sem njeno olajšanje, začutila sem v njenem glasu že dan poprej, da se nekako izmika. Da sedaj nima časa, da se mora še napraviti, obleči, se počesati in naličiti, preden skoči do bankomata.

Žal mi je bilo, da sem jo sploh prosila za pomoč, a šlo mi je za nohte. Nič ne de. Tudi to izkušnjo bom dala čez ramo in si obljubila, da naslednjič le ne bom tako na razpolago, ne jaz, ne moj čas, ne moja dobra volja. Ampak vem, da temu ne bo tako. Ker takšna pač sem. Nikoli ne vprašam nič v zameno, a dovolj bi bilo le kanček skrbi, upanja, da je nekomu mar, ko sem tudi sama potrebna pomoči.

Sočutje, nesebičnost, niso ravno časi za to, vsak bije svojo bitko preživetja. V težkih časih spoznaš pravega prijatelja, in še kako res je, verjemite, poznam zelo dobro, ostane le malokdo.

Naložim v nahrbtnik vse, kar sem nakupila in se s kolesom odpeljem domov.

Skuham si skodelico kave, se udobno namestim v kot velikega kavča in pogled mi zaide skozi okno.

Pravzaprav pa ni nikomur za zameriti, niti najbolj nerazumljivih in “žlehtnih” dejanj, ko se jemlje in se ne pomisli na nikogar kot nase. Ko se to dela zaradi želje po normalnem življenju, tukaj govorim o nas, malih ljudeh, ki bijemo bitko s časom, z denarjem, s službami, z davki, s sistemom, z ljudmi.

Vem, kako je, ko si lačen, in ni niti centa za štruco kruha, takrat bi bila pripravljena krasti, priznam, kruh in mleko, da bi imeli otroci za potešiti lačne želodčke.

In ne bi imela slabe vesti in ne bi mi bilo žal.

Ob pogledu na sosednji hrib, na katerem se bohoti trta, mi misli kar švigajo sem in tja in moji prsti jih na tipkovnici le stežka ujamejo. Nekaj pa le, kot tok misli.

In potem pomislim na članek, ki sem ga pred kratkim prebrala, 10 znakov, da vam gre bolje, kot si verjetno mislite, no, s ščepcem humorja in ko je bolje preusmeriti lastno energijo na pozitivne frekvence.

Torej, ja, če grem lepo po vrsti, in začne se z računi, računi za prejšnji mesec so bolj ali manj plačani, koliko ostane, je druga zgodba, a le pogumno naprej.

Službo imam in opravljam jo z velikim veseljem, priznam, da mi je pisana na kožo. In imam, ali bolje, vzamem si čas, pa četudi pol urice na dan, da počnem stvari, ki me veselijo in me dopolnjujejo, in če grem počasi po točkah naprej, točka štiri, jem, ker v hrani uživam, ja, preprosto in okusno hrano, meso je le redko na jedilniku, a kljub temu, da pogledam cene, dvakrat in trikrat, se lahko skuha zdrav in hranljiv obrok, in povem vam, da sta polenta in kislo mleko še kako okusna. In zdrava.

Poznam veliko ljudi, še več ljudi pozna mene, in pravi in resnični prijatelji, ki mi tudi v najtemnejših trenutkih stojijo ob strani, so ob meni, vedno, teh je malo, pravzaprav lahko jih preštejem na prste ene roke, in prav je tako, ker le njim popolnoma zaupam.

Točka šest, čutim, da se razvijam, da rastem, da nisem ista oseba, kot sem bila leta nazaj, učim se na napakah, vesela sem uspehov, in ko po poti gre en korak naprej in tri nazaj, skušam ostati močna, čeprav se bojim, da se bom zdaj zdaj razdrobila in me nobena vesoljna sila več ne sestavi nazaj.

In odnosi, ah, odnosi, se nasmehnem, imela sem in izgubila, prijateljstva, razmerja, in jih ponovno našla, obnovila, vzpostavila nove, in našla tisto pravo dlan, za katero je vredno dihati iz dneva v dan, skozi poljube, skozi najgloblje objeme, skozi solze.

In sem, priznam, radovednega duha, nemirna, pristno divja, zanima me veliko stvari, spoznavam v sebi, koliko zmorem, koliko lepega lahko dajem, besede, slike, pogovore, športne dosežke, nasmeh, vztrajnost, ljubezen.

In preživela sem že kar nekaj težkih obdobij, in kot pravijo, kar te ne ubije, te naredi močnejše, in jaz pravim še pametnejše, fleksibilnejše, bolj odprtega duha.

In nenazadnje, preteklosti skušam dopovedati, naj ostane tam, kjer sem jo pustila, veliko me je naučila, nekaterih stvari se še učim in tudi vedno znova padem na izpitu življenja, vendar življenje je izziv, učenje, krivulja vzponov in padcev, popotovanje, pri katerem nam je zagotovljena  le vstopna in izstopna postaja, vse ostalo pa nas vodi po dolinah, gorovjih, čez reke in kdo ve, kam vse še.

Torej, kot popotnica, naj upanje in vera v dobro tudi v najviharnejših časih tli kot topla, svetla lučka.

Mogoče pa je le res, mogoče pa mi le gre bolje, kot si mislim, saj res, danes bom imela za kosilo špagete.