Se bojimo imeti radi na glas?
Valentinovo je mimo, jaz pa še vedno poslušam (in berem) negodovanje in godrnjanje nekaterih v zvezi s tem.
Res, da z možem ne dava veliko na samo Valentinovo (na praznovanje ljubezni pa), me vsesplošno godrnjanje, da ”mi tega ne poznamo”, da je to ”uvožen ameriški praznik”, da ”kaj se gremo”, da je to le ”trik trgovcev” kako čim več iztržiti … kar malo moti. In se vprašam, se bojimo imeti radi naglas?
Ja, morda se malo izgubimo v potrošništvu, in je vse skupaj postalo malo preveč potrošniško usmerjen praznik, ki včasih pozabi na svoje pravo in iskreno bistvo. Tudi mene kdaj vse mine, ko me že na vhodu v trgovino pozdravijo srčki, rože zavite v celofan … Predvsem me mine zaradi vse ”plastike” v katere je zavita ljubezen za ta dan. Prav tako kot me vse mine, ko obiščem neko trgovino sredi oktobra, tam pa že vse božično-novoletno.
A pustimo potrošništvo in golo zapravljanje denarja za stvari, ki žal, v veliki meri pomenijo bolj ali manj le kup plastičnih odpadkov, za kakšen drug prispevek. Saj, če smo povsem iskreni, ne zapravljamo le za Valentinovo, ampak tudi sicer. Tudi sicer naredimo ogromno, veliko, veliko preveč odpadkov. In še vedno čisto prevečkrat doma pozabimo nakupovalno vrečko, namenjeno večkratni uporabi. A vse to in še več je druga tema.
Zato, če se vrnem k Valentinovem, ki naj ne bi bil naš, Slovenski praznik, ki naj ga mi ne bi poznali in k temu, da ”jaz pa ne bom nečesa kupil, zato ker cvetličarju ne privoščim, da ”mastno (za)služi te dni” govorjenju …
Dragi moji, za praznovanje ljubezni (ja, tudi Valentinovega) ne potrebujemo veliko. Sploh pa ne materialnih stvari. Niti centa nam ni potrebno zapraviti, če ne želimo. In namesto, da obsojamo tiste, ki ljubljenim za Valentinovo kaj kupijo in podarijo, raje na ta dan razmislimo, kaj bomo mi podarili naši ljubljeni osebi. Ali pa se res bojimo imeti radi na glas?
Valentinovo je uvožen praznik. Mi, Slovenci tega ne poznamo!
Seveda tudi v Sloveniji poznamo Valentinovo! Pa ne le zaradi Amerike iz katere vsake toliko res kaj ”uvozimo” 
.
Pa kar poglejmo, kdo je Sveti Valentin, ki goduje 14. februarja, na dan, ki ga imenujemo Valentinovo.
Sveti Valentin je mučenec iz 3. stoletja in je zavetnik zaljubljencev. Včasih so verjeli, da se bo mlado dekle, ki je godno za možitev poročilo s prvim fantom, ki ga bo zagledalo na Svetega Valentina dan.
Pogosto tudi rečemo, da ima sveti Valentin ključ od korenin, saj po slovenskem ljudskem izročilu Valentinovo velja tudi za dan, ko se narava začne prebujati iz zimskega spanca.
Zanimivo je, da se je Valentinovo v Ameriko razširilo prav iz Evrope, od tam pa se je nato spet vrnilo v Evropski prostor. Res je, da so Američani Valentinovemu dodali pečat potrošništva in pompoznosti, pa vseeno. Bistvo ostaja enako. Podarimo lahko tudi nematerialne stvari. Pogled, objem, poljub in predvsem – čas!
Res pa je, da je dan svetega Valentina, sprva veljal za rimskokatoliški dan posta v čast svetemu Valentinu, a že v srednjem veku so mu nato pripisali pomen, kot ga poznamo danes, torej, pomen romantike in ljubezni.
Jaz, midva, tega na praznujeva, raje si kaj podariva kar tako, ker je sreda, ne pa nek dan, ko mi trgovec narekuje, da moram!
Lepo, pohvalno, če je to res. 🙂 Tudi vsi tisti, ki vzklikajo, da je naše, slovensko, Valentinovo na Gregorjevo, upam, da se vsaj na ta dan spomnijo ljubljenih. A žal so pogosto to le prazne besede mnogih, ki se ne uresničijo.
Absolutno drži, da ima leto 365 dni v katerih bi si morali vsak dan izkazati ljubezen, spoštovanje, ki ga čutimo drug do drugega (ne le do partnerja). In zato, imejmo se radi vse dni v letu. Tudi s partnerjem si kaj podariva kar tako. Res je lepo, ko me preseneti in mi prinese orhidejo, ker jo je slučajno zagledal in, ker ve, da jih imam rada in, da takšne orhideje še nimam. In obratno. Predvsem pa si podarjava skupni čas. Kakšen dan več, spet drugič manj, kakor nanese. Vsekakor pa je to ena izmed pomembnejših reči na katere ne smemo nikoli pozabiti. Pa naj bo to v partnerski zvezi ali drugih zvezah, ki jih stkemo z ljudmi v naših življenjih. Čas, čas, ko smo res skupaj.
Kaj je pravzaprav narobe s tem, da imamo poseben dan, Valentinovo, namenjen ljubezni in romantičnim dejanjem?
Je res tako težko praznovati ljubezen in si izkazati ljubezen?
Smo Slovenci res tako ”zategnjeni”?
Ali pa iz nas govori slaba vest in se potihem ”žremo”, ker si sami tega ”ne upamo”, ko vidimo, kako je sosed glasno cmoknil svojo drago kar sredi ulice, jo objel in ji na uho zašepetal, da jo ima rad, mi si pa še znotraj 4 sten doma ne upamo iskreno pogledati v oči?
Pa kaj, če imamo praznik, ki nam ”narekuje”, da naj se imamo tisto dan še posebej radi. Poznamo tudi dan žena, pa dan mučenikov, materinski dan, konec koncev tudi dan vseh svetih.
Vsi ti dnevi, nas tako kot tudi Valentinovo, opomnijo, da se na nekoga spomnimo. Mu povemo nekaj lepega, morda poklonimo cvet, čas …
In po eni strani slišim negodovanje, kako se tradicija izgublja, ni več starih običajev, po drugi strani pa slišim te iste ljudi, ki se pritožujejo nad Valentinovim (in morda še katerim drugim praznikom).
Sploh pa ne pozabimo bistva, na katerega v današnji potrošniški družbi tako radi pozabljamo. Zato, če se nad Valentinovim hudujete in ”ga ne praznujete” le zaradi tega, ker naj bi bil to umeten, skomercializiran in potrošniški praznik, ne pozabite …
… ljubezen ni v dobrinah in materialnih stvareh.
Ljubezen je v času, ki si ga naklonimo, v dejanjih, ki jih storimo drug za drugega. V spoštovanju do partnerja, v skrbnosti … In še čem.
Če pa je poleg vsega omenjenega tu še podarjena najljubša čokolada, morda cvet, ali pa pripravljena romantična večerja … Povejte mi, je s tem kaj narobe?
Mislim, da ga ni človeka, ki bi tu prikimal. Ali pa bi prikimal samo zato, ker je to storjeno na Valentinovo? Je kaj drugače, če si takšno pozornost namenimo zaradi obletnice? Ali pa zato, ker smo srečni, ker je zunaj lep sončen dan in je petek nekega majskega dne? Nikakor ni. Lepo je. V vseh primerih. Tako kot je lepo, da se na mamo spomnimo tudi na druge dni, ne le na materinski dan in tako kot je lepo, da grobove naših pokojnih obiščemo na druge dni, ne le na dan vseh svetih …
Pozabljeno Gregorjevo
Je res? Mislim, da ni. Vsako leto bolj obeležujemo tudi Gregorjevo, dan, ko se, kot velja po ljudskem izročilu, ptički ženijo. Gregorjevemu tako zelo radi rečemo tudi ”slovensko Valentinovo”, saj je tudi Gregorjevo čudovit praznik, prav tako povezan z ljubeznijo in zaljubljenci.
Na predvečer Gregorjevega (11. marca) se ob mraku po rekah in potokih spušča ”gregorčke”, to so, predvsem v obliki hišic ali drugih predmetov oblikovane ”ladjice” v katerih so prižgane svečke. Spust gregorčkov simbolizira prihod pomladi, saj je že nekoč veljalo, da sveti Gregor luč v vodo vrže”.
Gre za Gregorja Velikega, ki je bil rojeni okoli leta 540 n.š. in je, ko je veljal še stari julijanski koledar, godoval na prvi pomladni dan. Sicer Gregor velja za prinašalca luči. Kasneje se je praznovanje Gregorjevega premaknilo na 12. marec in na ta dan ga praznujemo še danes.
Na Slovenskem najbolj velja, da se ptički ženijo 12. marca, ko je bil včasih prvi pomladni dan. Kar pa sicer ne drži čisto, saj se ptički ženijo tudi 22. januarja, na Vincencijevo in pa 14. februarja, na Valentinovo.
Sicer pa je bil Sveti Gregor zavetnik rudnikov in rudarjev, učiteljev in učenjakov, študentov, obrtnikov (kovačev, zidarjev, izdelovalcev gumbov … ). K njemu so se priporočili tudi za rodovitnost (tudi rodnost), pomagal je zoper kugo, predvsem pa sveti Gregor velja za zavetnika (patrona) glasbenikov, pevcev, pevskih zborov in koralnega petja, saj je prav on začetnik uvedbe koralnega petja.
Kakorkoli že …
Valentinovo, Gregorjevo, obletnica, navaden dan, … Imejmo se radi in si tega ne bojmo povedati na glas.
