Polnoletnost, odgovornost in zrelost
Polnoletnost je veliko pričakovanje večine najstnikov. Na dan, ko bodo postali polnoletni, jim bo uradno dovoljeno marsikaj, kar jim še dan pred tem ni bilo. Zakonska ločnica med otrokom in odraslim je v Sloveniji tako kot v večini držav 18 let, po svetu pa se giblje vse od 15 do 21 let. Konvencija o otrokovih pravicah postavlja mejo na 18 let.
V Sloveniji je torej magična meja osemnajsti rojstni dan. Takrat najstnik čez noč postane pred zakonom samostojna in odgovorna oseba. Dobi volilno pravico, podpiše lahko kupoprodajno pogodbo, toda za večino najstnikov so pomembnejše bolj vsakdanje pravice. V prvi vrsti da lahko vozijo avto, kupijo in uživajo alkohol, gredo kamorkoli brez soglasja staršev ter da starši nimajo pravice vedeti, kaj dela otrok v šoli.
Povprečen mladostnik je po tihem prepričan, da je polnoletnost prelomnica, in bo od takrat naprej “vse drugače”. Da mu starši od tistega pomembnega dne ne bodo več mogli nič, niti ga opomniti, naj naredi domačo nalogo. Saj bo vendar ves svet njegov, on sam pa njegov gospodar! Toda slej ko prej se sveže polnoletne osebe zavedo tudi manj lepe plati polnoletnosti – odgovornosti na vseh področjih. Odgovornosti vse do skrajne meje, ko je treba za svoja dejanja odgovarjati celo v zaporu.
Zreli najstniki razmišljajo tudi o tem, kakšne so pravne posledice njihovih dejanj, ki jih prinaša pravna samostojnost. Glede prihodnosti jih navdaja tudi negotovost. Do zdaj so se vedno lahko zanesli na starše, če je šlo kaj narobe. Vedno je bil nekdo pri roki, če so bili v stiski. Če bodo počeli prevelike neumnosti, jim lahko starši tudi odrečejo gostoljubje svojega doma. Pojavijo se protislovna čustva, nekakšna razpetost med nagonom in mislimi. Polnoletnost jih privlači, hkrati pa bi se ji želeli izogniti. Takšno razmišljanje je ob približevanju tako pomembne spremembe popolnoma na mestu.
Dandanes vzgoja, razen redkih izjem, ni tako zelo stroga kot nekoč. Veliko mladostnikov že preden dočaka polnoletnost z vednostjo staršev poskusi alkohol, pokadi prvo cigareto in ostane zunaj do zgodnjih jutranjih ur. Po drugi strani pa morajo biti disciplinirani, spoštovati urnik, biti točni, imajo določene omejitve, morajo pospravljati posteljo, odnašati smeti in redno opravljati šolske obveznosti. Zato se v odnosu s starši v večini primerov s polnoletnostjo spremeni zelo malo ali pa celo nič. Odnosi med starši ter odraščajočimi oziroma odraslimi otroki so, kljub občasnim “eksplozivnim” obdobjem taki, da omogočajo normalno komunikacijo.
Starost, pri kateri dosežemo polnoletnost je sicer določena, vendar nima veliko opraviti z zrelostjo. Pri posameznikih iste starosti je zrelost lahko na različnih stopnjah. Pri polnoletnosti pravzaprav gre za uvajanje odgovornosti pri otroku že od rojstva. Če človeku ukazujemo do osemnajstega leta, kaj naj počne in ga vodimo na vsakem koraku, je nesmiselno pričakovati, da bo od osemnajstega rojstnega dne čez noč samostojen in odgovoren odrasel.
Družina je skupnost, v kateri imamo vsi svoj vloge. Tako otroci, kot tudi starši. Naloga staršev je, da otroka pripravijo na samostojnost, naloga otroka pa, da se osamosvoji. Toda tudi ko odrastemo, smo občasno še vedno radi v vlogi otroka. Radi gremo domov k staršem na kosilo in klepet ob kavi. Starši nas še vedno napolnijo z gotovostjo za soočanje z vsakdanjimi izzivi.
