Res ne znamo biti doma?
Slovenija je obstala. Vsaj tako se zdi, z redkimi izjemami, ki se požvižgajo na vse ukrepe in še vedno hodijo naokoli po lokalih in trgovinah, kot da nič ni in, da se njih to ne tiče. Potem smo tu drugi, ki smo doma. Nekateri s tem nimamo težav, drugi pa …
Res ne znamo biti doma?
Meni tole prav ustreza (seveda, z izjemo razloga, zakaj je temu tako). Tempo se je umiril, doma smo, nikamor se nam ne mudi … Moramo danes kam iti? Ne? Juhuuuuu cel dan je naš. Zjutraj sem nabrala regrat in se dobesedno sama pasla na travniku, nikjer na okoli žive duše (z izjemo moje pasje družabnice).
Mimogrede, ljudje, saj veste, da svež zrak koristi? Da lahko gremo ven, na svež zrak? Le družiti v gručah se ne smemo. No, kakorkoli, vmes se je zgodila 1001 stvar, po kosilu smo šli ponovno ven, na zrak in popili kavo na sončki pred hišo … Nato smo zavihali rokave in … dobro leto dni stara hči je raziskovala krtine, jaz sem sadila čebulček, mož presajal kompost … Zrak, gibanje … To je to. Vmes se je tudi stanovanje dodobra prezračilo (saj veste, da je redno zračenje tudi zelo pomembno?).
Želimo si miru, a ….
Vsi tako brezglavo hitimo, norimo, ko pa se vse ustavi, pa … blokada kaj naj sedaj? Kaj naj počnem?
Mame sprašujejo, kaj naj počno z lastnimi otroci. Prosim?! Smo se res tako navadili, da ”nam za otroke skrbijo drugi”, da se nam z njimi ni potrebno ukvarjati, da niti ne vemo več kaj početi z lastnim otrokom? Poleg tega, otrok je! Domišljije ima polno glavo. Sam naj pove kaj bi počel. In potem to počnita skupaj. In ne, za to, da bi lahko kaj počela, ne rabite iti v nabavo. Rišita, nabirajta listje, storže, … Ni da ni idej in možnosti. Predvsem pa – povežite se in bodite res skupaj.
Spet drugi žalostno pogledujejo skozi okno, v lokal da bi šli, na kavo. Doma biti je bedno. Resno?! Končno imaš čas, da pospraviš po podstrešju, ali pa prebereš tistih xxxx mailov, ki so se nabrali, pa ni bilo časa. Prebereš knjigo. Pojdi s psom (če ga imaš) ali pa sam/-a na sprehod. Saj greš lahko. Le človeku, ki bi ga morebiti srečal, se izogni. Pomahaj na daleč, zaželi lep dan in pojdi po drugi poti. Čeprav … Možnost te dni, da nekoga srečaš v gozdu je veliko manjša, kot pa da boš nekoga srečal v nakupovalnem središču. Žalostno, mar ni?
Soseda dela v trgovini z živili. Drugače, kot, da gre v službo, te dni ne gre. Ampak ljudje …. ljudje nimajo nobenega spoštovanja, nobenega osebnega prostora. Samo, da dobijo svoje – kupe in kupe hrane. Pa ljudje božji, kam nek boste šli z njo? Mi je pravila, neka ženska je kupila 48 (!!!) zavojčkov svežega kvasa. Ja pa ljuba duša, kam boš z njim? Nekdo pa bi rad le eno kocko kvasa, pa je ne dobi … Potem je tu še druga žalost, samo eni in isti obrazi v trgovini. Še vedno! Razumem, naredi si zalogo, kupi nekaj stvari, potem pa pojdi domov in ostani tam!
In potem so tu še tretji, tisti ki se sprehajajo tja v dan po trgovinah. Kot da ni nič, Kot da so trgovski centri prostori z najbolj svežim zrakom in najmanjšo možnostjo za okužbo.
Ljudje, res ne razumete? Res ne dojamete? Ste res tako zelo egoistični, da vam ni mar? Se mora kaj zgoditi (pa bog ne daj, da bi se) nekomu izmed vaših bližnjih? Ne, nikakor ne paničarim. Ne, Panika še nikoli ni prinesla nič dobrega, ampak ljudje, previdnost, malo empatije (je res ne zmoremo več?) … Je tako težko se držati malo nazaj? Biti doma? Nič nam ne bo ušlo, z malo sreče ”le” koronavirus.
Komaj en dan je …
Pa nekateri že žalostno butajo z glavo ob steno, češ, ne bom zdržal. Kako naj bom kar samo doma. Ja kaj pa boste storili, če se teh 14 dni spremeni v mesec, dva? Je res tako težko svoj lastni egoizem izklopiti za dva tedna? Smo res tako razvajeni, da v vsakem trenutku dneva potrebujemo to in ono iz trgovine? Se res lahko družimo samo v ‘kafiču’? Tako ali tako se mnogokrat zgodi, da sta dva človeka na kavi, pa vsak gleda le v svoj telefon. Torej, v čem je sedaj težava? Ker moramo to početi iz udobja domačega kavča? Žal mi je, da moram to zapisati, ampak ja, v teh, časih, ko nam sicer manjka osebnega stika – mislim tistega, resničnega, pristnega … dajmo se poklicat po telefonu, spletni klepetalniki, Facebook, Instagram … toliko je možnosti.
Sama vem, da se pri nas doma ni veliko spremenilo. ”Običajen dan v pisarni” bi lahko rekla. Delam tako ali tako od doma, tako, da vsaj to mi je prihranjeno, čeprav mož mora s ponedeljkom ponovno v službo … bomo videli kako se bo razvilo. Ni mi všeč, ker mora oditi.
Sicer pa … perem, likam, pospravljam, kuham, vmes uganjam norčije s hčerkico, skrbim za starša, sekiram moža ;), peljem psa na sprehod in skrbim za to, da pri hiši teče vse kot po maslu. V življenju mame/žene/gospodinje ni prostora za dolgočasje. Predvsem pa smo veliko, veliko zunaj. Izkoristimo lepe dni. Vreme nam je več kot naklonjeno, če nam že okolje in koronavirus ni.
Uživajmo v naravi, dobri glasbi. Poglejte film, če drugače ne gre. Priznam, pri nas televizija bolj kot ne sameva …
Uživajmo v družbi drugih članov družine. Pogovarjajte se, spoznajte (na novo). Boste videli, prav fajn ljudje živijo z vami. 😉 Šalo na stran, res, izkoristite ta čas, da utrdite odnose, ki so morda v današnjih časih, ko vsi hitimo, malce skrhani … jih morda poglobite, se zagledate vase in svoje vrednote. Mislim, da je skrajni čas, da se celotna družba zazre vase in prilagodi svoje vrednote in na novo napiše seznam stvari, ki so zares pomembne v življenju. Morda nekje vmes najdemo še empatijo. Kajti, če nam česa v teh časih resnično primanjkuje, to niso wc papir, moka ter kvas, ampak empatija. Te nam resnično primanjkuje.
Spočijte si, tisti, ki vam ni treba od doma. Predvsem pa, ljudje moji, ne hodite naokoli in ne ogrožajte sebe, soljudi. Imejte vsaj kanček spoštovanja do vseh, k te dni morajo na delo. Ni jim lahko. Sploh tistim, ki so v stiku z množico. Se sploh zavedate kaj vse tvegajo? Tudi oni imajo družine. In smo spe pri emptatiji …, ki pa je marsikdo ne premore.
Dragi moji, upam, da ste zdravi. Poskrbite, da bo tako tudi ostalo in … ostanite doma!
